Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obisk spletne platforme je nižji kot obisk kinodvoran v preteklih letih.
Še do konca tedna poteka 31. ljubljanski mednarodni filmski festival, a tokrat ne samo v prestolnici in v sodelujočih mestih, temveč povsod po Sloveniji. 31. Liffe poteka namreč na spletu, prek spletne platforme Cinesquare, kjer je do nedelje na ogled 23 celovečernih filmov po izboru programskega direktorja Simona Popka.
Na 31. Liffu so poleg celovečercev na ogled trije sklopi kratkih filmov Evropa na kratko in tako kot v prejšnjih letih zanimiv spremljevalni program. Včeraj je med drugim beseda tekla o specifičnosti kinoizkušenj, ki jih bodo kinematografi ponujali tudi po koncu pandemije.
Svoja razmišljanja je predstavila finska avtorica in medijska analitičarka Johanna Koljonen, avtorica napovedi trendov v AV industriji Nostradamus, ki nastaja v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki in akterji v AV sektorju. Napoveduje, da se bo še bolj izrazila specifičnost kina. Kino namreč ponuja predvsem izkušnjo ogleda, kajti sam produkt, film, gledalci prej ali slej najdejo pri spletnih ponudnikih vsebin in ta trend se je letos še okrepil.
In kakšna je izkušnja kinoogleda? Multipleksi s premierami odmevnih blockbusterjev gledalcu obljubljajo intenzivno doživetje; ne preveč kompleksno, brez presenečenj in takšno obljubo ponavadi izpolnijo. Kot je v intervjujih že razmišljal Simon Popek, zato utegnejo v največjih težavah biti prav blockbusterji in z njimi multipleksi, saj je negotovo, ali bodo v kino kmalu lahko privabili tolikšne množice, da bodo lahko povrnili velike finančne vložke.
Drugačno doživetje filma omogočajo lokalni art kinematografi. Njihovi gledalci, kot jih opisuje Johana Koljonen, v resnici ne vedo, kaj od ogleda pričakujejo: želijo biti nekoliko presenečeni ali celo izzvani s filmom.
Med pandemijo je odnos med kinematografi in občinstvi prišel še posebej do izraza, saj so ga prvi negovali prek spletnih platform ali družabnih omrežij. Če ga pogledamo natančneje, so bili uspešni tisti, ki so vlagali vanj in poslušali svoje občinstvo. V lokalnih art kinih sta programiranje in razmislek, kdo je njihovo občinstvo in kakšnih filmov si želi, še pomembnejša. Potreba po filmih se med pandemijo namreč ni spremenila in čeprav so dvorane zaprte, lahko kina, ki znajo prisluhniti, odnos z občinstvom še naprej gradijo. Kajti prepričana sem, da se bo občinstvo vrnilo vanje.
Tudi letošnji spletni Liffe je namenjen vzdrževanju odnosov z občinstvom oziroma z njegovim najbolj zvestim delom. Sodeč po trenutnih številkah, je obisk spletne platforme nižji kot obisk kinodvoran v preteklih letih. Z Liffa so včeraj sporočili, da si je do ponedeljka na platformi Cinesquare in v Telekomovi videoteki DKino filme ogledalo približno 8500 gledalcev.
Na Liffu so program včeraj razširili še z enim filmom, z Antigono. Kanadska režiserka Sophie Deraspe je antično tragedijo preoblikovala in prestavila v današnji čas: Antigona je zgledna kanadska državljanka, ki se po smrti staršev skupaj s sestro, bratoma in babico iz Alžira vrne v Montreal. Ko policisti ob aretaciji po nesreči ubijejo enega od njenih bratov, drugemu pa po izteku zaporne kazni grozi deportacija, sprejme radikalno odločitev: bratu bo pomagala pobegniti iz zapora. Antigona je bila na lanskem festivalu v Torontu izbrana za najboljši kanadski film.
Obisk spletne platforme je nižji kot obisk kinodvoran v preteklih letih.
Še do konca tedna poteka 31. ljubljanski mednarodni filmski festival, a tokrat ne samo v prestolnici in v sodelujočih mestih, temveč povsod po Sloveniji. 31. Liffe poteka namreč na spletu, prek spletne platforme Cinesquare, kjer je do nedelje na ogled 23 celovečernih filmov po izboru programskega direktorja Simona Popka.
Na 31. Liffu so poleg celovečercev na ogled trije sklopi kratkih filmov Evropa na kratko in tako kot v prejšnjih letih zanimiv spremljevalni program. Včeraj je med drugim beseda tekla o specifičnosti kinoizkušenj, ki jih bodo kinematografi ponujali tudi po koncu pandemije.
Svoja razmišljanja je predstavila finska avtorica in medijska analitičarka Johanna Koljonen, avtorica napovedi trendov v AV industriji Nostradamus, ki nastaja v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki in akterji v AV sektorju. Napoveduje, da se bo še bolj izrazila specifičnost kina. Kino namreč ponuja predvsem izkušnjo ogleda, kajti sam produkt, film, gledalci prej ali slej najdejo pri spletnih ponudnikih vsebin in ta trend se je letos še okrepil.
In kakšna je izkušnja kinoogleda? Multipleksi s premierami odmevnih blockbusterjev gledalcu obljubljajo intenzivno doživetje; ne preveč kompleksno, brez presenečenj in takšno obljubo ponavadi izpolnijo. Kot je v intervjujih že razmišljal Simon Popek, zato utegnejo v največjih težavah biti prav blockbusterji in z njimi multipleksi, saj je negotovo, ali bodo v kino kmalu lahko privabili tolikšne množice, da bodo lahko povrnili velike finančne vložke.
Drugačno doživetje filma omogočajo lokalni art kinematografi. Njihovi gledalci, kot jih opisuje Johana Koljonen, v resnici ne vedo, kaj od ogleda pričakujejo: želijo biti nekoliko presenečeni ali celo izzvani s filmom.
Med pandemijo je odnos med kinematografi in občinstvi prišel še posebej do izraza, saj so ga prvi negovali prek spletnih platform ali družabnih omrežij. Če ga pogledamo natančneje, so bili uspešni tisti, ki so vlagali vanj in poslušali svoje občinstvo. V lokalnih art kinih sta programiranje in razmislek, kdo je njihovo občinstvo in kakšnih filmov si želi, še pomembnejša. Potreba po filmih se med pandemijo namreč ni spremenila in čeprav so dvorane zaprte, lahko kina, ki znajo prisluhniti, odnos z občinstvom še naprej gradijo. Kajti prepričana sem, da se bo občinstvo vrnilo vanje.
Tudi letošnji spletni Liffe je namenjen vzdrževanju odnosov z občinstvom oziroma z njegovim najbolj zvestim delom. Sodeč po trenutnih številkah, je obisk spletne platforme nižji kot obisk kinodvoran v preteklih letih. Z Liffa so včeraj sporočili, da si je do ponedeljka na platformi Cinesquare in v Telekomovi videoteki DKino filme ogledalo približno 8500 gledalcev.
Na Liffu so program včeraj razširili še z enim filmom, z Antigono. Kanadska režiserka Sophie Deraspe je antično tragedijo preoblikovala in prestavila v današnji čas: Antigona je zgledna kanadska državljanka, ki se po smrti staršev skupaj s sestro, bratoma in babico iz Alžira vrne v Montreal. Ko policisti ob aretaciji po nesreči ubijejo enega od njenih bratov, drugemu pa po izteku zaporne kazni grozi deportacija, sprejme radikalno odločitev: bratu bo pomagala pobegniti iz zapora. Antigona je bila na lanskem festivalu v Torontu izbrana za najboljši kanadski film.
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov