Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

V spomin na Mustafo Nadarevića

27.11.2020


"Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej."

“Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej.”

To so besede Mustafa Nadarevića, pripadnika ene najsijajnejših generacije jugoslovanskih igralcev, tiste, rojene v zgodnjih povojnih 40. letih, ki nam je ob njem dala še Mileno Dravić, Špelo Rozin, Snežano Nikšić, Radka Poliča, Dragana Nikolića in Radeta Šerbedžijo, če naštejemo le nekatere. In tako kot njegovi igralski kolegi je tudi Nadarević živel polno in nadvse plodno: v več kot 150 gledaliških, več kot 60 filmskih ter v še številčnejših televizijskih vlogah nas je popeljal skozi naša in tuja življenja, skozi vesele in skrajno tragične trenutke, skozi različna družbena obdobja in različne družbeno-politične ureditve. Videli smo ga živeti, se zaljubiti, žalovati in radostiti se, ljubiti in sovražiti, pogosto pa tudi umreti. A vedno se je vrnil, običajno še prepričljivejši kot prej. Nenazadnje je bila umetnost igre nekaj, kar je obvladal skoraj do popolnosti. A nato se mu je smrt začela približevati tudi v resničnem življenju: najprej kot smrt države, v kateri je odraščal in se oblikoval, nato skozi smrti vseh, ki so padli v boju za njegovo novo domovino, dokler mu ta ni odnesla še ljubezni njegovega življenja, kot je sam poimenoval svojo zadnjo življenjsko partnerico, Koprčanko Slavico Radović. In čeprav je prav vsako od teh spoprijemanj s smrtjo v njegovem srcu pustilo globoko rano, pa se je hkrati zdelo, da se ji Mustafa Nadarević ne bo tako zlahka prepustil. Še več: ko nas je lani seznanil z dejstvom, da se po boju s hudo boleznijo počuti bolje, so se v nekem trenutku pojavila celo namigovanja, da se Nadarevič kot Izet Fazlinović vrača celo na male zaslone, z njim pa tudi nadvse priljubljena serija Nor, zmeden, normalen. A žal so bile te govorice le glasni odmev želja njegovih številnih oboževalcev. In čeprav je morda res, da je Nadarević s svojo srčnostjo, toplino in neizmerno ljubeznijo v srcu umetnost življenja obvladal skoraj tako dobro kot umetnost igre, pa dejstva, na katerega je v uvodni izjavi opozoril tudi sam, preprosto ni mogoče spremeniti: v resničnem življenju umreš lahko le enkrat. Zato smo v nedeljo, 22. novembra, ko je v medijih nenadoma odjeknila novica o njegovi smrti, lahko le žalostno obsedeli, vedoč, da nam je to prekleto leto 2020 vzelo še enega filmskega velikana. Pa vendar nas tudi ob tej smrti tolaži misel, da se sami lahko še vedno vračamo k njemu in ga pospremimo skozi to ali ono izmed njegovih mnogih filmskih življenj.

Njegove filmske in televizijske vloge so bile resnično raznovrstne, njegova ustvarjalna pot pa dolga skoraj šest desetletij. Prve nastope je namreč imel že v drugi polovici 60. let, širšo pozornost pa je pritegnil s serijo o izumitelju Nikoli Tesli, v kateri je nastopil ob Radetu Šerbedžiji, njegovem tesnem prijatelju še iz študentskih dni. A če je bil v tej seriji v središču pozornosti Šerbedžija, ki je igral naslovno vlogo, pa se je Nadarević nekaj let pozneje, v televizijski nadaljevanki Velo misto, z vlogo Duje znašel tudi sam. Kmalu so prišle tudi prve pomembnejše filmske vloge. Že leto pozneje, leta 1982, se je namreč v krasnem in presunljivem filmu Vonj po kutinah Mirze Idrizovića proslavil z vlogo poslovneža Mustafe, medvojnega kolaboranta, ki se zaradi ljubezni do Židinje odreče vsemu. V 80. so nato sledila še številna druga izvrstna dela, ki so ga proslavila kot enega najprodornejših igralcev svoje generacije: od Grlićevega filma V krempljih življenja, prek v Cannesu nagrajenega Očeta na službenem potovanju Emirja Kusturice, pa ene najboljših jugoslovanskih grozljivk sploh, Markovićevega dela Že videno, nato slovenskih Ljubezni Blanke Kolak Borisa Jurjaševiča in Slakovih Hudodelcev, pa vse do Glembajevih Antuna Vrdoljaka, za nastop v katerih je prejel svojo prvo zlato areno za glavno moško vlogo. Pri tem velja omeniti, da je takrat njegov sloves prodrl tudi onkraj meja tedanje Jugoslavije in mu prinesel vlogo v hollywoodskem spektaklu Stotnik Amerika iz leta 1990. Istega leta je z vlogo v Čengićevem Nemem smodniku doživel še en vrhunec, saj sta s soigralcem Branislavom Lečićem v Moskvi prejela nagrado za glavno moško vlogo. Sledila je nova stvarnost malih balkanskih kinematografij, znotraj katere pa je Nadarević ostal jugoslovanski igralec v najžlahtnejšem pomenu te besede: sodeluje namreč z režiserjih iz vseh nekdanjih republik skupne države (pri nas je med drugim sodeloval z Vojnovićem pri njegovem delu Čefurji, raus!) in tako po svoje celi rane, ki jih je zadal krvavi konflikt. Pa vendar bo večini najverjetneje v spominu ostal predvsem po vlogah v sodobnih bosanskih filmih, kakršna sta Kenovićev Popolni krog in prekrasni Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, saj je prav v njih najbolj zaznati njegovo veliko in toplo srce.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

V spomin na Mustafo Nadarevića

27.11.2020


"Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej."

“Umetnost življenja in umetnost igranja sta si nadvse podobni. A vseeno ima igranje veliko prednost: na odru namreč lahko večkrat umreš, a vendarle še vedno živiš naprej.”

To so besede Mustafa Nadarevića, pripadnika ene najsijajnejših generacije jugoslovanskih igralcev, tiste, rojene v zgodnjih povojnih 40. letih, ki nam je ob njem dala še Mileno Dravić, Špelo Rozin, Snežano Nikšić, Radka Poliča, Dragana Nikolića in Radeta Šerbedžijo, če naštejemo le nekatere. In tako kot njegovi igralski kolegi je tudi Nadarević živel polno in nadvse plodno: v več kot 150 gledaliških, več kot 60 filmskih ter v še številčnejših televizijskih vlogah nas je popeljal skozi naša in tuja življenja, skozi vesele in skrajno tragične trenutke, skozi različna družbena obdobja in različne družbeno-politične ureditve. Videli smo ga živeti, se zaljubiti, žalovati in radostiti se, ljubiti in sovražiti, pogosto pa tudi umreti. A vedno se je vrnil, običajno še prepričljivejši kot prej. Nenazadnje je bila umetnost igre nekaj, kar je obvladal skoraj do popolnosti. A nato se mu je smrt začela približevati tudi v resničnem življenju: najprej kot smrt države, v kateri je odraščal in se oblikoval, nato skozi smrti vseh, ki so padli v boju za njegovo novo domovino, dokler mu ta ni odnesla še ljubezni njegovega življenja, kot je sam poimenoval svojo zadnjo življenjsko partnerico, Koprčanko Slavico Radović. In čeprav je prav vsako od teh spoprijemanj s smrtjo v njegovem srcu pustilo globoko rano, pa se je hkrati zdelo, da se ji Mustafa Nadarević ne bo tako zlahka prepustil. Še več: ko nas je lani seznanil z dejstvom, da se po boju s hudo boleznijo počuti bolje, so se v nekem trenutku pojavila celo namigovanja, da se Nadarevič kot Izet Fazlinović vrača celo na male zaslone, z njim pa tudi nadvse priljubljena serija Nor, zmeden, normalen. A žal so bile te govorice le glasni odmev želja njegovih številnih oboževalcev. In čeprav je morda res, da je Nadarević s svojo srčnostjo, toplino in neizmerno ljubeznijo v srcu umetnost življenja obvladal skoraj tako dobro kot umetnost igre, pa dejstva, na katerega je v uvodni izjavi opozoril tudi sam, preprosto ni mogoče spremeniti: v resničnem življenju umreš lahko le enkrat. Zato smo v nedeljo, 22. novembra, ko je v medijih nenadoma odjeknila novica o njegovi smrti, lahko le žalostno obsedeli, vedoč, da nam je to prekleto leto 2020 vzelo še enega filmskega velikana. Pa vendar nas tudi ob tej smrti tolaži misel, da se sami lahko še vedno vračamo k njemu in ga pospremimo skozi to ali ono izmed njegovih mnogih filmskih življenj.

Njegove filmske in televizijske vloge so bile resnično raznovrstne, njegova ustvarjalna pot pa dolga skoraj šest desetletij. Prve nastope je namreč imel že v drugi polovici 60. let, širšo pozornost pa je pritegnil s serijo o izumitelju Nikoli Tesli, v kateri je nastopil ob Radetu Šerbedžiji, njegovem tesnem prijatelju še iz študentskih dni. A če je bil v tej seriji v središču pozornosti Šerbedžija, ki je igral naslovno vlogo, pa se je Nadarević nekaj let pozneje, v televizijski nadaljevanki Velo misto, z vlogo Duje znašel tudi sam. Kmalu so prišle tudi prve pomembnejše filmske vloge. Že leto pozneje, leta 1982, se je namreč v krasnem in presunljivem filmu Vonj po kutinah Mirze Idrizovića proslavil z vlogo poslovneža Mustafe, medvojnega kolaboranta, ki se zaradi ljubezni do Židinje odreče vsemu. V 80. so nato sledila še številna druga izvrstna dela, ki so ga proslavila kot enega najprodornejših igralcev svoje generacije: od Grlićevega filma V krempljih življenja, prek v Cannesu nagrajenega Očeta na službenem potovanju Emirja Kusturice, pa ene najboljših jugoslovanskih grozljivk sploh, Markovićevega dela Že videno, nato slovenskih Ljubezni Blanke Kolak Borisa Jurjaševiča in Slakovih Hudodelcev, pa vse do Glembajevih Antuna Vrdoljaka, za nastop v katerih je prejel svojo prvo zlato areno za glavno moško vlogo. Pri tem velja omeniti, da je takrat njegov sloves prodrl tudi onkraj meja tedanje Jugoslavije in mu prinesel vlogo v hollywoodskem spektaklu Stotnik Amerika iz leta 1990. Istega leta je z vlogo v Čengićevem Nemem smodniku doživel še en vrhunec, saj sta s soigralcem Branislavom Lečićem v Moskvi prejela nagrado za glavno moško vlogo. Sledila je nova stvarnost malih balkanskih kinematografij, znotraj katere pa je Nadarević ostal jugoslovanski igralec v najžlahtnejšem pomenu te besede: sodeluje namreč z režiserjih iz vseh nekdanjih republik skupne države (pri nas je med drugim sodeloval z Vojnovićem pri njegovem delu Čefurji, raus!) in tako po svoje celi rane, ki jih je zadal krvavi konflikt. Pa vendar bo večini najverjetneje v spominu ostal predvsem po vlogah v sodobnih bosanskih filmih, kakršna sta Kenovićev Popolni krog in prekrasni Pri stricu Idrizu Pjera Žalice, saj je prav v njih najbolj zaznati njegovo veliko in toplo srce.


14.05.2020

Spletni abonma SF

Vsebine Programa Ars


14.05.2020

Kovač anarhist

Vsebine Programa Ars


13.05.2020

Kohezija

Vsebine Programa Ars


13.05.2020

Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika

Vsebine Programa Ars


13.05.2020

Janko Petrovec o Zvestobi

Vsebine Programa Ars


12.05.2020

Cannes 2020

Vsebine Programa Ars


12.05.2020

P74

Vsebine Programa Ars


12.05.2020

Nagrade OHO

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Enej Gala

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Simona Hamer

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Cankar

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Kulturna politika

Vsebine Programa Ars


09.05.2020

Glasba povezuje: dr. Helena Korošec

Helena Korošec je doktorica znanosti, kot visokošolska učiteljica je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Po končanem študiju v okviru nemškega inštituta za zvočno terapijo je pridobila certifikat praktičarka zvočne masaže Peter Hess® in certificirana strokovnjakinja Peter Hess KliK® na področju komunikacije z zvokom za otroke. Metode dela z zvokom in njegove učinke študira v okviru Britanske akademije za terapijo z zvokom oziroma The British Academy for Sound Therapy. Z dr. Heleno Korošec smo se pogovarjali o glasbi in lutki v pedagoškem procesu, pa tudi o delovanju zvočnih posod na človekovo celostno počutje. Potovali smo na Miklavževo goro v Tuhinjski dolini, se spomnili na ljudsko muziciranje in tradicijo pritrkavanja ter razmišljali o povezavi med zvokom gonga in zvenom zvonov. foto:dr. Helena Korošec (osebni arhiv)


09.05.2020

Glasba povezuje: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer

Ob 8.02 se nam bo po telefonski zvezi pridružila lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer. Spomnili se bomo Zvezdice Zaspanke in drugih marionet, ki so v mali dvoranici v kotu Levstikovega trga nastopale v lutkovnih predstavah, tudi Žogice Marogice češkega avtorja Jana Malika v režiji Jožeta Pengova, ki je aktualna še danes. »Dedek in babica pripadata odpisani generaciji, kljub temu pa skupaj z otroki odpihneta papirnatega zmaja.« Potovali bomo v preddverje Križank, ko vreme še ni bilo tako turbulentno in je ob toplih večerih izvedbo operne predstave zmotilo le oddaljeno brnenje mopeda znamke Tomos, in razmišljali o prepletu likovne umetnosti in glasbe v umetniškem opusu in življenju. Tudi to sobotno jutro vas vabimo, da skupaj z nami zapojete, zaplešete, obudite spomin in z nami delite zgodbo iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer (osebni arhiv)


09.05.2020

Glasba povezuje: glasbene želje in glasbeni spomini, ki ste jih delili z nami

»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« (dr. Maja Derlink) Učinki poslušanja glasbe so raznovrstni, glavni mehanizem delovanja pa je prek vzbujenih čustev in s tem povezane aktivacije različnih možganskih omrežij. Fiziološki učinki se kažejo v srčno-žilnih spremembah, spremembi dihanja, izločanju hormonov, v imunskem sistemu in mišični napetosti. Psihološki učinki glasbe so vidni na področju psihomotoričnega, čustvenega, miselnega in socialnega delovanja posameznika. »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Poslušanje glasbe je nefarmakološka, cenovno dostopna in neinvazivna metoda zdravljenja, njeni začetki segajo do prvih civilizacij. Starejši so danes v tem smislu odrinjeni, saj danes poslušanje glasbe temelji na uporabi tehnologije, ki je starejšim manj dostopna. Po drugi strani poslušanje glasbe posamezno, predvsem pa v skupini omogoča povezovanje med ljudmi, kar je osnova dobrega razvoja in ohranjanja zdravja vsakega posameznika, tudi starostnikov. Program S skritim leskom se oglaša zakopan spomin nastaja v sodelovanju s strokovnimi sodelavci in z mislijo na učinke poslušanja glasbe na psihofizično počutje, pa tudi v želji snovati skupaj in prispevati k vidnosti že obstoječih raziskav s področja vpliva glasbe na psihofizično počutje. Saj – kot je zapisala dr. Isabelle Peretz s kanadske katedre za raziskave nevrokognitivnih funkcij glasbe: »Glasba zmanjšuje stres in tesnobo. Lajša bolečino in v telesu sprošča molekule užitka. To je znanstveno dokazano. Zakaj bi se torej temu odrekali?« Program soustvarjajo: dr. Maja Derlink (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), lutkovna oblikovalka in pedagoginja Agata Freyer, Katarina Habe (Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani), glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, dr. Helena Korošec (Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani), prof. Uroš Kovačič (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. mag. Špela Loti Knoll (Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo), režiser, lutkar, pedagog in violončelist Edi Majaron, dr. Rajko Muršič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. med. spec. Igor M. Ravnik, študentka socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Veronika Rogelj in sodelavci Radia Slovenija (Mojca Blažej Cirej, Urban Gruden, Darja Hlavka Godina, Alen Jelen, Tina Ogrin, Gregor Pirš, Saška Rakef in drugi).


08.05.2020

Damjan Damjanovič

Vsebine Programa Ars


07.05.2020

Ljubljana se klanja Sloveniji

Vsebine Programa Ars


07.05.2020

Posledice epidemije

Vsebine Programa Ars


06.05.2020

Erotikon

Vsebine Programa Ars


06.05.2020

Kulturniki

Vsebine Programa Ars


Stran 84 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov