Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med policami

27.11.2020


Nemški film, ki je pred dvema letoma gostoval na Liffu, zdaj prihaja še na male in večje zaslone v naših dnevnih sobah.

Christian je mlad, molčeč pripravnik, ki pride na delo v velik supermarket. Med duhamornim, samotarskim polnjenjem polic in učenjem upravljanja z viličarjem počasi naveže stik s sodelavci, predvsem z nadrejenim nekdanjim šoferjem Brunom, in živahno, a poročeno Marion s sosednjega oddelka.

Nemški režiser Thomas Stuber je celovečerni film Med policami časovno zamejil z obdobjem Christianovega pripravništva. Dodatno zamejitev predstavlja prostor: dogajanje je v veliki večini osredotočeno na notranjost supermarketa, tako na njegove ulice, na katerih se znajdejo večinoma anonimni in neopazni kupci, kot na javnosti večinoma neznano »zaodrje«. Čeprav bi lahko ta generičen kubus stal kjerkoli na svetu, pomenljivi namigi razkrijejo, da gre za obrobje nekdanje Vzhodne Nemčije.

Z dobrima dvema urama trajanja bi lahko rekli, da dodobra spoznamo vso težo te eksistence. Vendar avtorjev namen ni cinizem, ironija, kritika potrošništva ali kaj podobnega, čeprav na prvi pogled celovečerec deluje, kot bi ga posnel Ken Loach na težkih pomirjevalih. Do svojih portretirancev in okolja tudi ni vzvišen ali pokroviteljski. Kljub izogibanju dramatičnim preobratom film počasi zleze pod kožo likom, predvsem Christianu, Brunu in Marion, ki so jim posvečena posamezna poglavja, in za katere se kajpak izkaže, da ima v resnici vsak svojo zasebno zgodbo in dramo. Fin kontrast je v prikazu, kako puščamo večji del svojih življenj na delovnih mestih, hkrati pa tudi v nekem navidez praznem, skrajno nevzpodbudnem okolju najde globoko človečnost. Ta je tudi v simpatičnem nasprotju z zabeležko Walterja Benjamina, ki je v Enosmerni ulici pisal o frenetičnem sovraštvu drhali do duhovnega življenja in ga primerjal s parado bede oziroma s postrojenim maširanjem proti kanonadi ali v veleblagovnico. »Nihče ne vidi dlje kot pa do hrbta človeka pred sabo in vsak je ponosen, da je lahko vzor tistemu, ki je za njim,« pravi.

Film Med policami, uspešno predstavljen na Berlinalu pred dvema letoma, s spretnim, zadržanim režijskim pristopom, ki ni brez humorja in prefinjene estetike, ki v nekaterih prizorih priklicuje skoraj sanjsko vzdušje, sopostavlja neživost, postvarelost in humanost. Sama od sebe se ponuja primerjava z literarnim reizmom, ki prikazuje človeka kot stvar med stvarmi oziroma predmete kot nekaj avtonomnega, kar ima lastno bit in pravico do obstoja.

Omeniti je treba še posrečeno časovno umeščenost predvajanja. Epidemija koronavirusne bolezni in ukrepi v zvezi z njo so bili izjemna priložnost, da bi ugledali soljudi kot dragocene posameznike na mestih številnih nujnih služb in funkcij, ki pomagajo ohranjati relativno udobnost naših življenj. Za ceno moraliziranja bi zapisal mnenje, da smo kot družba to priložnost zamudili. Avtorji filma je niso: storitve, navidez še tako anonimne in prekarne, na koncu zmeraj opravljajo ljudje.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Med policami

27.11.2020


Nemški film, ki je pred dvema letoma gostoval na Liffu, zdaj prihaja še na male in večje zaslone v naših dnevnih sobah.

Christian je mlad, molčeč pripravnik, ki pride na delo v velik supermarket. Med duhamornim, samotarskim polnjenjem polic in učenjem upravljanja z viličarjem počasi naveže stik s sodelavci, predvsem z nadrejenim nekdanjim šoferjem Brunom, in živahno, a poročeno Marion s sosednjega oddelka.

Nemški režiser Thomas Stuber je celovečerni film Med policami časovno zamejil z obdobjem Christianovega pripravništva. Dodatno zamejitev predstavlja prostor: dogajanje je v veliki večini osredotočeno na notranjost supermarketa, tako na njegove ulice, na katerih se znajdejo večinoma anonimni in neopazni kupci, kot na javnosti večinoma neznano »zaodrje«. Čeprav bi lahko ta generičen kubus stal kjerkoli na svetu, pomenljivi namigi razkrijejo, da gre za obrobje nekdanje Vzhodne Nemčije.

Z dobrima dvema urama trajanja bi lahko rekli, da dodobra spoznamo vso težo te eksistence. Vendar avtorjev namen ni cinizem, ironija, kritika potrošništva ali kaj podobnega, čeprav na prvi pogled celovečerec deluje, kot bi ga posnel Ken Loach na težkih pomirjevalih. Do svojih portretirancev in okolja tudi ni vzvišen ali pokroviteljski. Kljub izogibanju dramatičnim preobratom film počasi zleze pod kožo likom, predvsem Christianu, Brunu in Marion, ki so jim posvečena posamezna poglavja, in za katere se kajpak izkaže, da ima v resnici vsak svojo zasebno zgodbo in dramo. Fin kontrast je v prikazu, kako puščamo večji del svojih življenj na delovnih mestih, hkrati pa tudi v nekem navidez praznem, skrajno nevzpodbudnem okolju najde globoko človečnost. Ta je tudi v simpatičnem nasprotju z zabeležko Walterja Benjamina, ki je v Enosmerni ulici pisal o frenetičnem sovraštvu drhali do duhovnega življenja in ga primerjal s parado bede oziroma s postrojenim maširanjem proti kanonadi ali v veleblagovnico. »Nihče ne vidi dlje kot pa do hrbta človeka pred sabo in vsak je ponosen, da je lahko vzor tistemu, ki je za njim,« pravi.

Film Med policami, uspešno predstavljen na Berlinalu pred dvema letoma, s spretnim, zadržanim režijskim pristopom, ki ni brez humorja in prefinjene estetike, ki v nekaterih prizorih priklicuje skoraj sanjsko vzdušje, sopostavlja neživost, postvarelost in humanost. Sama od sebe se ponuja primerjava z literarnim reizmom, ki prikazuje človeka kot stvar med stvarmi oziroma predmete kot nekaj avtonomnega, kar ima lastno bit in pravico do obstoja.

Omeniti je treba še posrečeno časovno umeščenost predvajanja. Epidemija koronavirusne bolezni in ukrepi v zvezi z njo so bili izjemna priložnost, da bi ugledali soljudi kot dragocene posameznike na mestih številnih nujnih služb in funkcij, ki pomagajo ohranjati relativno udobnost naših življenj. Za ceno moraliziranja bi zapisal mnenje, da smo kot družba to priložnost zamudili. Avtorji filma je niso: storitve, navidez še tako anonimne in prekarne, na koncu zmeraj opravljajo ljudje.


10.11.2021

V Bruslju podelili nagrado Anji Mugerli

Vsebine Programa Ars


09.11.2021

Rok Predin: Prestopno leto

Mariborsko dvorišče se v štirih letnih časih zvrsti na slikarskih podobah Roka Predina. Njegov pogled z višine razkrije prebivalce v sodobni urbani krajini, pri čemer se naslanja na starejšo tradicijo Breuglovih motivov družabnega življenja ali Canalettovih beneških vedut. Mariborčan se z razstavo v Kiblinem razstavišču artKIT prvič predstavlja v svojem mestu, z rastavljenimi deli pa se naslanja na svoje spomine iz otroštva.


04.11.2021

Epska pripoved o junaštvih Slovanov Pod svobodnim soncem prelita v strip

Po Cankarju in Reformatorjih v stripu je pri Škrateljcu, zavodu za kulturo, izobraževanje in šport, izšel še strip Pod svobodnim soncem. Eno izmed največjih slovenskih knjig, ki jo je Fran Saleški Finžgar napisal pred več kot 100 leti, sta v stripovsko obliko prelevila Damijan Stepančič in Goran Vojnovič. Strip ni zgolj preslikava literarne klasike, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1912, od takrat pa imela 40 različnih ponatisov oz. izdaj. Po besedah ilustratorja Damijana Stepančiča gre za avtonomen izdelek, ki se ga lahko bere samostojno, hkrati pa ohranja večino dogajanja in likov iz romana. Preleviti epsko zgodbo v strip, ki deluje v 21. stoletju, je bil torej velik izziv, Stepančič in Vojnović pa sta se ga lotila skoraj na filmski način, pravi avtor priredbe Goran Vojnović. V stripu je veliko prostora namenjenega akciji, bojem in odnosom med liki, bralce pa nagovarja v jeziku, ki je preplet modernega in Finžgarjevega jezika, za njegovo aktualnost pa poskrbi že sama zgodba. Cilji založnika so, da bi Pod svobodnim soncem v prihodnosti zaživel tudi kot gledališka predstava in celo animirani film, januarja pa v Cankarjevem domu načrtujejo tudi razstavo ilustracij.


03.11.2021

Začetek 51. Tedna slovenske drame

Vsebine Programa Ars


29.10.2021

Napoved FKK2

Vsebine Programa Ars


28.10.2021

Koncert Dua Xylocorda s sodobno glasbo

Vsebine Programa Ars


27.10.2021

Zelda

Vsebine Programa Ars


22.10.2021

Janis Varufakis: nisem optimist, sem pa upajoč človek.

Na čem je mogoče danes graditi politične spremembe? Ali je lahko jeza njihov sprožilec? Varufakis zavrača jezo kot osrednje gonilo sprememb, saj vodi v fašizem, lahko pa jo preusmerimo v premislek in kolektivno odločanje. Glede upanja pravi, da ga je potrebno ločiti od optimizma. Sam ni optimist, je pa upajoč človek. V pogovoru smo se osredotočili še na politične trende na levici in na njegovo razmišljanje, da smo vstopili v dobo tehnološkega fevdalizma. Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji je prišel v Ljubljano na povabilo festivala Indigo. Sinoči je na njem sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Reuters.


21.10.2021

V objemu zvoka in slike 2020/2021

Vsebine Programa Ars


Stran 38 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov