Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Glavni tekmovalni program na 17. Animateki

07.12.2020


Glavni tekmovalni program je na letošnji Animateki tako kot doslej osredotočen na filme iz srednje in vzhodne Evrope, ki na drugih filmskih festivalih na sploh pogosto neupravičeno ostajajo spregledani.

Eden izmed presežkov letošnjega glavnega tekmovalnega programa je film How to disappear, ali, Kako izginiti, ki je posnet znotraj računalniške igre. Gre za strelsko igro Battlefield, ali Bojišče, številka pet, postavljena pa je v čas prve svetovne vojne. Igralec ali igralka morata sama ali z ekipo ubiti čim več vojakov nasprotne strani. Animirani film, posnet v igri, tako sestavljajo hiperrealistični grafični prizori igranja vojskovanja v slikoviti vojni krajini.

Za filmom stoji avstrijska skupina Total Refusal, ali Popolna zavrnitev, ki jo sestavljajo Robin Klengel, Leonhard Müllner in Michael Stump, in si je za svoje poslanstvo zadala kritično analizo in usvajanje digitalnih prostorov videoiger, ki jim spremenijo namembnost. Delujejo torej v prostoru videoiger, a pri tem zavračajo način igre, kot so si ga zamislili ustvarjalci. Iz videoiger namesto tega ustvarjajo nove aktivnosti in pripovedi, ki oblikujejo javne prostore, ki odpirajo možnost za kritično in prevratniško mišljenje. S filmom How to disappear tako raziskujejo možnosti za upor proti vojni in nasilju, denimo, skozi dezerterstvo in vojaško nepokorščino. Robin Klengel:

Kolektiv je sicer večji, je odprt, tako, da še raste. Predstavljamo se kot digitalno gibanje za razorožitev, kar je naš dolgoročni cilj. Najprej nismo imeli namena posneti filma, pač pa narediti nekakšno intervencijo v svetu računalniških iger. Mislili smo jih uporabiti kot družbeni prostor, saj se ob strelskih igrah na spletu zbira res veliko ljudi. Raziskati smo hoteli zgodbe o dezerterjih, o ljudeh, ki so od vojskovanja zbežali, hoteli smo jih med igranjem igre prebirati igralcem na spletu, ki igrajo igro kot običajno. Pokazati smo jim torej hoteli drugo plat tega, kar prikazuje igra. Težko je bilo, ker računalniške kode seveda nismo mogli spreminjati, zato smo lahko počeli le tisto, kar nam je dovoljeval program. Težko je komunicirati z drugimi igralci, s tistimi, ki niso v istem vodu, kot si sam. Potem smo se odločili za film. Napisali smo scenarij, začeli raziskovati zgodovino dezerterstva, in vse bolj nas je začenjalo zanimati. Zdelo se nam je, da moramo to pot zgodovine narediti bolj znano – v šolah se denimo učimo samo o tistih, ki so se vojskovali, redkeje pa od tistih, ki so zbežali. Odločili smo se, da jim bomo posvetili cel film. V igri smo poskušali najti mesta, ki bi nam pomagala posneti scenarij, kot smo si ga zamislili, ga napolniti s podobami, v katerih se logika vojakov, vojnega scenarija, vsaj malo zlomi. Torej, iskati mesta, kjer se liki ne le bojujejo, ampak počnejo še kaj drugega. V programu smo iskali nenasilne, nevojaške gibe, mesta, scenarije, dejanja in nastope.

Od kolektiva Total Refusal pa k kolektivu Kompot iz Bolgarije, od koder prihaja animatorka, režiserka in producentka Véssela Dáncheva. Film Hierarchy Glitch, kar bi lahko prevedli kot Šum v hierarhiji, skozi popolno abstrakcijo barvnih likov na črnem ozadju obravnava temeljno premiso modela ekonomije za skupno dobro. Film je del večjega projekta z naslovom Happiness Machine ali Stroj za srečo, pri katerem je sodelovalo deset animatork in deset skladateljic, vsa njihova dela pa je navdihnila ekonomija za skupno dobro. Gre za idejo, ki se je pojavila v zadnjem desetletju, po njej pa so podjetja, ki lahko dokažejo, da delujejo v skupno dobro, upravičena do davčne olajšave. Poleg Avstrije, od koder ideja izvira, jo delno izvajata tudi Italija in Nemčija. Véssela Dáncheva, ki je doslej snemala veliko bolj klasične pripovedne filme, pravi, da jo je abstraktna animacija navdušila.

Zelo sem uživala. Sprašujem se, zakaj nisem že prej delala bolj abstraktnih stvari. Ne morem reči, da bom odslej snemala izključno takšne filme, zagotovo pa bom bolj eksperimentirala z abstrakcijo. Tak način dela je veliko bolj intuitiven, še vedno lahko poiščeš zgodbo, dramaturgijo, pripoved, lahko pa se vseeno veliko bolj poigravaš z oblikami, barvami, ritmom. Zato se mi to zdi dobra smer za v prihodnje.

Film je nastal z mešanjem različnih tehnik, izrezki, 2D animacijo in risanjem. Vésela Dančeva:

Nekoliko sem že naveličana tega, da vse nastane na računalniku. Ti kvadrati in črte so zelo preprosti, zato sem hotela poiskati nekaj drugačnega. Kvadrati so izrezani iz papirja, črte so digitalne, ozadje pa je naslikano, kar sem dodala nazadnje. Že prej sem se kdaj igrala z digitalno animacijo, zato mi ni bilo treba vsega izumljati na novo, pred kamero.

Med izstopajočimi filmi v tekmovalnem programu je tudi hrvaški Vsi ti občutki v mojem trebuhu, animirani dokumentarni film, ki je pravzaprav subjektivna, osebna izpoved transspolne Zagrebčanke. Ta se trudi poiskati svojo spolno in seksualno identiteto v družbi, ki transspolnost še vedno zavrača. Ukrajinski film The Surrogate, ali, »Nadomestnik«, je nadrealistična, mestoma kafkovska grozljivka o moškem, ki ga zamenja sodelavec njegovega dekleta, ki je vanjo na skrivaj zaljubljen. Zanimiv pa je tudi francosko-češki film Zahajajoča zvezda, ki arhivske posnetke in fotografije Stalina uporabi kot kolaž, iz katerega sestavi pripoved o njegovi porajajoči se preganjavici o zapornikih, ki se vračajo iz gulagov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Glavni tekmovalni program na 17. Animateki

07.12.2020


Glavni tekmovalni program je na letošnji Animateki tako kot doslej osredotočen na filme iz srednje in vzhodne Evrope, ki na drugih filmskih festivalih na sploh pogosto neupravičeno ostajajo spregledani.

Eden izmed presežkov letošnjega glavnega tekmovalnega programa je film How to disappear, ali, Kako izginiti, ki je posnet znotraj računalniške igre. Gre za strelsko igro Battlefield, ali Bojišče, številka pet, postavljena pa je v čas prve svetovne vojne. Igralec ali igralka morata sama ali z ekipo ubiti čim več vojakov nasprotne strani. Animirani film, posnet v igri, tako sestavljajo hiperrealistični grafični prizori igranja vojskovanja v slikoviti vojni krajini.

Za filmom stoji avstrijska skupina Total Refusal, ali Popolna zavrnitev, ki jo sestavljajo Robin Klengel, Leonhard Müllner in Michael Stump, in si je za svoje poslanstvo zadala kritično analizo in usvajanje digitalnih prostorov videoiger, ki jim spremenijo namembnost. Delujejo torej v prostoru videoiger, a pri tem zavračajo način igre, kot so si ga zamislili ustvarjalci. Iz videoiger namesto tega ustvarjajo nove aktivnosti in pripovedi, ki oblikujejo javne prostore, ki odpirajo možnost za kritično in prevratniško mišljenje. S filmom How to disappear tako raziskujejo možnosti za upor proti vojni in nasilju, denimo, skozi dezerterstvo in vojaško nepokorščino. Robin Klengel:

Kolektiv je sicer večji, je odprt, tako, da še raste. Predstavljamo se kot digitalno gibanje za razorožitev, kar je naš dolgoročni cilj. Najprej nismo imeli namena posneti filma, pač pa narediti nekakšno intervencijo v svetu računalniških iger. Mislili smo jih uporabiti kot družbeni prostor, saj se ob strelskih igrah na spletu zbira res veliko ljudi. Raziskati smo hoteli zgodbe o dezerterjih, o ljudeh, ki so od vojskovanja zbežali, hoteli smo jih med igranjem igre prebirati igralcem na spletu, ki igrajo igro kot običajno. Pokazati smo jim torej hoteli drugo plat tega, kar prikazuje igra. Težko je bilo, ker računalniške kode seveda nismo mogli spreminjati, zato smo lahko počeli le tisto, kar nam je dovoljeval program. Težko je komunicirati z drugimi igralci, s tistimi, ki niso v istem vodu, kot si sam. Potem smo se odločili za film. Napisali smo scenarij, začeli raziskovati zgodovino dezerterstva, in vse bolj nas je začenjalo zanimati. Zdelo se nam je, da moramo to pot zgodovine narediti bolj znano – v šolah se denimo učimo samo o tistih, ki so se vojskovali, redkeje pa od tistih, ki so zbežali. Odločili smo se, da jim bomo posvetili cel film. V igri smo poskušali najti mesta, ki bi nam pomagala posneti scenarij, kot smo si ga zamislili, ga napolniti s podobami, v katerih se logika vojakov, vojnega scenarija, vsaj malo zlomi. Torej, iskati mesta, kjer se liki ne le bojujejo, ampak počnejo še kaj drugega. V programu smo iskali nenasilne, nevojaške gibe, mesta, scenarije, dejanja in nastope.

Od kolektiva Total Refusal pa k kolektivu Kompot iz Bolgarije, od koder prihaja animatorka, režiserka in producentka Véssela Dáncheva. Film Hierarchy Glitch, kar bi lahko prevedli kot Šum v hierarhiji, skozi popolno abstrakcijo barvnih likov na črnem ozadju obravnava temeljno premiso modela ekonomije za skupno dobro. Film je del večjega projekta z naslovom Happiness Machine ali Stroj za srečo, pri katerem je sodelovalo deset animatork in deset skladateljic, vsa njihova dela pa je navdihnila ekonomija za skupno dobro. Gre za idejo, ki se je pojavila v zadnjem desetletju, po njej pa so podjetja, ki lahko dokažejo, da delujejo v skupno dobro, upravičena do davčne olajšave. Poleg Avstrije, od koder ideja izvira, jo delno izvajata tudi Italija in Nemčija. Véssela Dáncheva, ki je doslej snemala veliko bolj klasične pripovedne filme, pravi, da jo je abstraktna animacija navdušila.

Zelo sem uživala. Sprašujem se, zakaj nisem že prej delala bolj abstraktnih stvari. Ne morem reči, da bom odslej snemala izključno takšne filme, zagotovo pa bom bolj eksperimentirala z abstrakcijo. Tak način dela je veliko bolj intuitiven, še vedno lahko poiščeš zgodbo, dramaturgijo, pripoved, lahko pa se vseeno veliko bolj poigravaš z oblikami, barvami, ritmom. Zato se mi to zdi dobra smer za v prihodnje.

Film je nastal z mešanjem različnih tehnik, izrezki, 2D animacijo in risanjem. Vésela Dančeva:

Nekoliko sem že naveličana tega, da vse nastane na računalniku. Ti kvadrati in črte so zelo preprosti, zato sem hotela poiskati nekaj drugačnega. Kvadrati so izrezani iz papirja, črte so digitalne, ozadje pa je naslikano, kar sem dodala nazadnje. Že prej sem se kdaj igrala z digitalno animacijo, zato mi ni bilo treba vsega izumljati na novo, pred kamero.

Med izstopajočimi filmi v tekmovalnem programu je tudi hrvaški Vsi ti občutki v mojem trebuhu, animirani dokumentarni film, ki je pravzaprav subjektivna, osebna izpoved transspolne Zagrebčanke. Ta se trudi poiskati svojo spolno in seksualno identiteto v družbi, ki transspolnost še vedno zavrača. Ukrajinski film The Surrogate, ali, »Nadomestnik«, je nadrealistična, mestoma kafkovska grozljivka o moškem, ki ga zamenja sodelavec njegovega dekleta, ki je vanjo na skrivaj zaljubljen. Zanimiv pa je tudi francosko-češki film Zahajajoča zvezda, ki arhivske posnetke in fotografije Stalina uporabi kot kolaž, iz katerega sestavi pripoved o njegovi porajajoči se preganjavici o zapornikih, ki se vračajo iz gulagov.


14.08.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Iris Pokovec in Claudi Sovre

Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv


12.08.2021

Sebastian Jung: Intenzivna nega

Vsebine Programa Ars


11.08.2021

Jonas Kaufmann v Cankarjevem domu

Vsebine Programa Ars


06.08.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic

V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.


06.08.2021

Festival Radovljica

S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.


06.08.2021

Spot Program Ars (Nataša Dolenc)

Vsebine Programa Ars


06.08.2021

Spot Program Ars (Ivan Lotrič)

Vsebine Programa Ars


05.08.2021

Festival kratkega filma Shots

Vsebine Programa Ars


04.08.2021

Razstava Evropa – dediščina humanistov

Vsebine Programa Ars


03.08.2021

Goran Vojnovič: Nekoč so bili ljudje

Vsebine Programa Ars


Stran 44 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov