Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.

Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.

Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo  spolno nasilje.

Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:

»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«

Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.

Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.

Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.

Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.

Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.

Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.

Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.

Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.

Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:

»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«

Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.

Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.

Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.

Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.

Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.

Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.