Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.
Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.
Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo spolno nasilje.
Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:
»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«
Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.
Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.
Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.
Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.
Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.
Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.
Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.
Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:
»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«
Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.
Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.
Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.
Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.
Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.
Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.
Na Animateki so na ogled trije celovečerni animirani dokumentarci, vsi trije s političnim poudarkom.
Med dokumentarci je aktivistični animirani dokumentarec Zero Impunity (Ničelna toleranca do nekaznovanja), francosko luksemburška koprodukcija režiserjev Nicolasa Bliesa, Stephana Hueberja-Bliesa in Denisa Lamberta. Film načenja temo posilstva kot vojnega orožja. Popelje nas v Sirijo, Ukrajino, v Kongo, pa tudi v ZDA, ter prek zgodb žrtev in pričevanj poznavalcev jasno pokaže, da spolno nasilje na vojnih območjih – nad ženskami, otroki in moškimi – ni samo nekaj, kar se zgodi po naključju, ampak da gre večinoma za del strategije. Posilstvo je dejanje kaznovanja, ustrahovanja, ponižanja in razčlovečenja. Poleg tega zaradi z njim povezane stigmatizacije uničuje socialne vezi.
Kot izvemo v filmu, je nemogoče oceniti število otrok, ki so bili posiljeni v Siriji, odkar se je tam začela državljanska vojna. V Kongu si vojaki Združenih narodov kupujejo spolne odnose v zameno za hrano, ki jo delijo sestradanemu prebivalstvu, v ZDA pa je bilo po dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra leta 2001 odobreno mučenje osumljenih oseb, k čemur je sodilo spolno nasilje.
Film Zero Impunity je del globalnega transmedijskega projekta, ki tudi na ulici ljudi ozavešča o tej problematiki. Eden od režiserjev Nicolas Blies:
»Gre za hibridni film. V njem smo spojili animacijo, preiskovalno novinarstvo, filmske posnetke in ulični umetniški performans. Film je res unikaten, ima pa samo en namen – da bi konkretno deloval proti spolnemu nasilju na vojnih območjih.«
Spolno nasilje je vojni zločin in s tem zločin proti človeštvu, vendar sodni sistem teh zločinov praviloma ne preganja, tudi mednarodna sodišča ne, ker je dejanja težko dokazati in ker se v primerjavi s tovrstnim zlom zdijo poboji ljudi hujši.
Prvi korak do izboljšanja bi bil, kot je razvidno iz naslova filma, da bi se spremenil sistem kaznovanja, da torej ne bi bilo nobene tolerance ne do nekaznovanja vojnih zločinov ne do spolnega nasilja kot dela teh zločinov.
Še en dan življenja režiserjev Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa pripoveduje zgodbo novinarja Ryszarda Kapuścińskega, ki je bil leta 1975 edini poljski dopisnik iz tujine in je pokrival dogajanje v 50 državah.
Dogajanje nas popelje v Angolo, ki se je tistega leta osvobodila nadvlade portugalskih kolonizatorjev, istočasno pa je izbruhnila državljanska vojna in mednarodni konflikt, ki je trajal 27 let, do leta 2002.
Kapuściński je v letu, ko se je vse to začelo, obiskal ključna vojna žarišča in bil priča strahotni vojni moriji, spoznal pa je tudi nekaj ključnih borcev in bork za Angolo.
Gre za navdihujoč film o zavzetem novinarstvu, prav uporaba animacije pa je poudarila razdiralno moč vojne in občutke stiske posameznika, ki je vsemu temu priča, izgubo orientacije, ki se zgodi v takih trenutkih.
Po vrnitvi iz Angole je Kapuściński napisal knjigo z naslovom Še en dan življenja, na kateri film temelji, poročal pa je še o mnogih drugih revolucijah ter državljanskih vojnah v Afriki, Južni Ameriki in Aziji.
Tretji celovečerni dokumentarec na Animateki ima naslov Država proti Mandeli in soobtoženim. V središču francoskega filma režiserjev Nicolasa Champeauxa in Gillesa Porta je sodni proces v Pretorii proti Nelsonu Mandeli in devetim drugim moškim, ki so jim očitali delovanje v podtalnem gibanju za enakopravnost – kot vemo, je v Južnoafriški republiki takrat vladala politika apartheida. Obtožili so jih sabotaže, nasilja in povzročanja kaosa.
Proces se je začel leta 1963 in je trajal 9 mesecev. Na koncu jih niso obsodili na smrt, kot se je sprva pričakovalo, temveč na dosmrtno ječo, predvsem zaradi velike podpore prebivalstva in s tem povezanih protestov ter odmevnega govora Nelsona Mandele, ki se je bojeval za demokratično in svobodno družbo. Nicolas Champeaux:
»Država je želela imeti vzorčni proces, proces za medije, s katerim bi dokazali, da znajo uspešno zatreti podtalno gibanje. Obtoženim pa so nevede ponudili platformo – prisotni so bili namreč novinarji in ambasadorji. Nelson Mandela in njegovi kolegi so to priložnost izkoristili, da so skritizirali režim apartheida in obenem promovirali svoje gibanje.«
Mandela je nato kar 27 let prebil v zaporu in je bil štiri leta po izpustu, leta 1994, izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.
Film je sestavljen iz intervjujev, zvočnih arhivskih posnetkov zaslišanj v sodni dvorani in animacije, s katero so zvoku dodali črno belo sliko, ki je malo v slogu risb iz sodnih dvoran, obenem pa se dobro poda temi apartheida – ločevanju na črne in bele. Vsekakor dragoceno delo, vredno ogleda.
Zanimivi so tudi kratki dokumentarni filmi na letošnji Animateki. Na primer Meso brazilske režiserke Camile Kater – film sestavljajo izpovedi žensk o dojemanju lastnega telesa in različnih, s telesom povezanih tabujev.
Opozorimo še na kanadski film Deklica s hodnika – pretresljivo delo, ki se sprašuje o sokrivdi za stvari, ki se zgodijo drugim ljudem, mi pa jim ne ponudimo pomoči, čeprav bi jim jo lahko.
Ogleda vredno je tudi nenavadno delo Pač en tip, v katerem spoznamo ljubezen treh žensk do serijskega morilca Richarda Ramireza oziroma njihovo obsedenost z njim kot erotično figuro.
Vsi omenjeni dokumentarci so zanimivi ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi specifičnih slogov animacije, ki so jih njihovi avtorji uporabili, da bi vsebini dodali presežno vrednost.
Dr. Miha Kovač je redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim smo pretresali knjige in teme, ki jih bere v času epidemije. Med njimi so točke preloma, umetna inteligenca, digitalni nadzor in družbene posledice naštetega.
Pisatelj, prevajalec, urednik in profesor Andrej Blatnik spremlja in soustvarja literaturo tudi v dneh koronavirusa. Več o založniškem in univerzitetnem utripu ter ustvarjanju v teh drugačnih dneh, pa tudi o dilemi po koncu epidemije je povedal v kratkem pogovoru.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija. V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Bodo nova, digitalna vrata, skozi katera kultura zdaj vstopa v naše življenje, ostala odprta tudi, ko vse hudo mine? In kako bo to spremenilo svet? Če se gledališče od filma loči prav po živosti izkušnje, pa je oder na zaslonu prav gotovo boljši kot noben oder. In oder lahko postane kar domači kavč. V ljubljanski Drami so 18. marca ob 116. obletnici rojstva našega pesnika Srečka Kosovela začeli novo programsko platformo "Drama od doma". V mesecu slovenske dramatike pa bo nocoj na tretjem programu, programu ARS, ob 22h in pet minut nova radijska igra z naslovom Tih vdih Nejca Gazvode v priredbi Maše Pelko. V njej nastopajo igralci: Jana Zupančič, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc in Vesna Pernarčič. Glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, lektorica je bila Maja Cerar, tonska mojstrica pa Sonja Strenar. Radijski Tih vdih je režiral Alen Jelen, dramaturginja je bila Vilma Štritof.
V nagovoru nadškof Stanislav Zore poziva ljudi, naj še naprej dosledno spoštujejo ukrepe za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Izraža veliko zahvalo vsem, ki v teh dneh požrtvovalno skrbijo in delajo, da družba normalno deluje.
V Mariboru bi moral te dni do 29. marca, potekati 3. Festival sprehodov. Iz znanih razlogov so ga v Društvu Hiša! prestavili za nedoločen čas. Ker pa se zavedajo, da v teh dneh potrebujemo nekaj sprostitve in počitka od vsebin, ki jih zaznamuje novi koronavirus, so sprehode pripravili v virtualni obliki z naslovom Festival sprehodov od doma. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
27. marec je svetovni dan gledališča. V teh čudnih časih ponuja drugačen premislek kot sicer. Kaj nam pomeni, koliko ga pogrešamo? O tem govorita slovenska in mednarodna poslanica. Drugo je napisal pakistanski dramatik Šahid Nadim, slovenska poslanica pa je tokrat pesem Saše Pavček, ki je tudi gostja našega pogovora. Pripravila ga je Tadeja Krečič
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Parlamentarni odbor za kulturo je v petek potrdil novega ministra za kulturo, Vaska Simonitija. Simoniti, ki je bil kulturni minister tudi v prvi Janševi vladi med letoma 2004 in 2008, je napovedal, da se bo posvetil pripravi Nacionalnega programa za kulturo, strateškega dokumenta kulturne politike. Letos mineva tretje leto, odkar slovenska kultura nima programa, ki si ga je tudi prejšnji minister Zoran Poznič postavil med prednostne naloge in novi vladi zapustil osnutek njegovega predloga. Razprava odbora se ni izognila posledicam epidemije koronavirusa, zaradi katere so do nadaljnjega vrata zaprle kulturne ustanove po vsej Sloveniji, medtem pa so številni samozaposleni ostali brez naročil. Več v prispevku.
Da bi zajezili širjenje koronavirusa, so od torka do nadaljnjega prepovedane prireditve v zaprtih prostorih z več kot 100 udeleženci. Inšpekcijska služba Ministrstva za zdravje spremlja razmere na terenu 24 ur na dan in v primeru kršitev izdaja globe. V kulturnih ustanovah in podjetjih se ves teden vrstijo odpovedi napovedanih dogodkov. V svetu založništva in literature odpovedujejo promocijske dejavnosti, odpovedani so dogodki v knjižnicah, medtem ko kinodvorane ter galerije in muzeji ostajajo odprti. Omogočeni so ogledi razstav posameznim obiskovalcem oziroma manjšim skupinam. Kulturne ustanove ob kriznem dogajanju, ki je v zadnjih dnem zajelo kulturno dogajanje pri nas, pričakujejo zajetno finančno škodo.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov