Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.
36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.
Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.
Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.
»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«
Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.
António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.
Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.
36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.
Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.
Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.
»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«
Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.
António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.
GLAS ŠAKALA Premiera: 31. december 2020 Scenarij: Saška Rakef, Tina Kozin Režija: Saška Rakef Glasba: Bojana Šaljić Podešva Zvočno oblikovanje, ambienti in efekti: Matjaž Miklič Oblikovanje prostora in svetlobe: Petra Veber Video: Igor Velše Dramaturgija: Pia Brezavšček Terenska snemanja, ambienti in efekti: Martin Florjančič Tehnična podpora: Marko Levičnik Interpretacija: Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič V besedilu so uporabljene pesmi: Tone Škrjanec: Tišina, zbirka Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017) Jure Detela: pesmi 23. in 39. iz zbirke Mah in srebro, objavljene v knjigi Zbrane pesmi (Beletrina, 2018) Tina Kozin: Povsod listje, zbirka Šumenja (Lud Literatura, 2014) Tina Kozin: Pesem ne drevo, gozd, zbirka Nebo pod vodo (Litera, 2020) Tina Kozin: v drobcih ... (še neobjavljeno) Tina Kozin: Naj bo vsako oko le okolje (še neobjavljeno) Saška Rakef: V tem, ki ga ne vidi, vidi vsak nekoga drugega (še neobjavljeno) Verzi iz pesmi Ograjen prostor Voja Šindolića v prevodu Toneta Škrjanca (še neobjavljeno) Odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla: Potikanja po okoljnih svetovih živali in ljudi (Prevajalec: Samo Krušič, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018) Zahvaljujemo se Sebastijanu Lamutu, dr. Mihi Kroflu in dr. Tomažu Grušovniku. Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo za umetnost Avgus V sodelovanju z: SVŠGL, SMG Foto: Petra Veber
Lucijan Marija Škerjanc je kot skladatelj pianist, dirigent, glasbeni publicist in pedagog močno zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja. Rodil se je 17. decembra leta 1900 v Gradcu. Študiral je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju in Parizu. Umetniški opus Lucijana Marije Škerjanca je velikanski in trdno zraščen z razvojem slovenske glasbene kulture. Njegov opus zajema simfonije, koncerte, uverture, komorno glasbo, kantato Sonetni venec, več kot 60 samospevov in druge skladbe. Škerjanc je bil dejaven tudi v glasbeni publicistiki; napisal je biografije številnih slovenskih skladateljev ter več učbenikov in priročnikov. Ob 120. letnici njegovega rojstva smo v studio povabili skladatelja in dirigenta mlajše generacije Dominika Jakšiča, ki bo spregovoril o nekaterih življenjskih poglavjih Lucijana Marije Škerjanca.
V praznični oddaji predvajamo nekatere najlepše slovenske božične pesmi. Gost v oddaji, naš priznani basbaritonist Marcos Fink, pa v pogovaru z Anamarijo Štukelj Cusma razmišlja o božiču in božični glasbi.
V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala. Slavnostno premiero bi moral imeti letos oktobra v sklopu projekta Naši filmi doma v Cankarjevem domu v Ljubljani, a je pandemija žal to preprečila, zato je dogodek prestavljen na pomlad, nocoj pa bo film, kot rečeno, na ogled kar na televiziji. O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec:
Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.
Na božični večer vas, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vabimo k spremljanju večernega prazničnega programa. Ob 20h v oddaji Komorni studio, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, predstavljamo božične instrumentalne koncerte in duhovne kantate za praznik svetega rojstva. Ustvarili so jih izbrani italijanski in nemški skladatelji iz 17. in prve polovice 18. stoletja: Giuseppe Torelli, Francesco Manfredini, Arcangelo Corelli, Alessandro Scarlatti, Georg Philipp Telemann in Johann Sebastian Bach. Ob 22.05 bo na sporedu radijska igra, povest O Jezusu Kristusu iz zbirke Bajke in povesti o Slovencih avtorjev Janeza trdine in Aleksandra Zorna. Živahna igra, začinjena z ljudsko modrostjo, povzema dojemanje biblične zgodbe preprostega ljudstva. Nastala je v produkciji Radia Trst A z igralci tržaškega gledališča. Ob 22.40 bo na sporedu praznična oddaja, v kateri bomo ob poslušanju najlepših božičnih pesmi z gostom pokramljali o božiču, spominih in božični glasbi. Anamarija Štukelj Cusma se bo pogovarjala z uglednim slovenskim basbaritonistom Marcosom Finkom. Za Literarni nokturno, na sporedu ob 23.45, smo izbrali šaljivo zgodbo z naslovom Sveča, napisal jo je Narte Velikonja, ki je živel med letoma 1892 in 1945. Pisal je psihološko — realistične novele in ljudske povesti, šaljive zgodbe in anekdote, objavljal je kritike in študije ter prevajal. Zgodba Sveča je izšla leta 1941 v zbirki Zbiralna leča. Ob polnoči bomo neposredno prenašali polnočnico iz ljubljanske stolnice. Mašo, s katero v katoliškem bogoslužju počastijo rojstvo Jezusa, utelešenje Boga, bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Po polnočnici bo do 2. ure zjutraj na sporedu božična glasba.
Neveljaven email naslov