Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


14.07.2020

Tanja Prušnik: C-unst masken in sledi_spuren

Primer za to, kako se umetnost neposredno odziva na čas oziroma iz njega črpa tudi svojo materialnost, lahko opazujemo na razstavi C-unst masken in sledi_spuren. Avtorica razstave je Tanja Prušnik, avstrijska vizualna umetnica slovenskega rodu, razstava pa je na ogled v cerkvici Sv. Petra na Tartinijevem trgu v Piranu. Umetnica Tanja Prušnik je v obdobju, ki smo ga preživeli to pomlad, izdelala serijo unikatnih umetniških mask, ki jih razstavlja v muzejskih vitrinah. Postavitev na razstavi v sakralnem prostoru piranske cerkvice je dvodelna. Delo C-unst masken je umeščeno znotraj kontinuiranega projekta sledi_spuren, ki ga Tanja Prušnik ustvarja že več let, z njim pa premišljuje, kakšno sled, kakšne vsebine človek pusti za seboj potem, ko s tega sveta fizično odide. Razstava umetniških mask je bila prvič postavljena konec maja v galeriji Šikoronja v Rožku na Avstrijskem Koroškem, trenutno pa so, poleg piranske postavitve, C-unst masken na ogled še v Mestni galeriji v Celovcu in v Urban art galeriji na Dunaju. V Piranu bo razstava na ogled do 10. avgusta. Prispevek Petre Tanko.


13.07.2020

Gledališka sezona 2020/21, 2.del

Napovedi prihajajoče gledališke sezone v slovenskih repertoarnih gledališčih. V drugi oddaji smo se posvetili mestnim in drugim javnim gledališkim inštitucijam v Sloveniji in oddajo sklenili s pogledom v Slovensko stalno gledališče Trst. Med omenjenimi so, poleg MGL in SSG še: Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Slovensko mladinsko gledališče, Mini teater in Gledališče Koper. vir foto: sng-mb.si (izsek)


13.07.2020

Veronika Šoster, Stritarjeva nagrajenka

V petek so v Rogaški Slatini v okviru 17. festivala Pranger, namenjenega refleksiji in prevodu poezije, podelili Stritarjevo nagrado za najobetavnejšega mladega literarnega kritika oziroma kritičarko. Nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je prejela Veronika Šoster.


13.07.2020

Priča požiga Narodnega doma v Trstu

Na današnji dan mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Edina živa priča tega okrutnega dogodka, ki zaznamuje začetek fašistične dobe in z njo izgubo jezika, slovenske samobitnosti in dostojanstva, je skoraj sto sedemletni pisatelj Boris Pahor, ki je po vseh krivicah 20. stoletja, ki so jih doživeli Slovenci, postal kot pisatelj in človek pričevalec svojega časa in neumorni iskalec resnice. Foto: RTV Slovenija


13.07.2020

Lirični utrinek - Srečko Kosovel: Italijanska kultura

Srečko Kosovel: Italijanska kultura Slovenski Narodni dom v Trstu 1920. Delavski dom v Trstu 1920. Žitna polja v Istri gorijo. Fašisti groze ob volitvah. Srce postaja odporno kot kamen. Ali bodo še goreli slovenski delavski domovi? Stara ženica umira v molitvah. Slovenstvo je progresiven faktor. Človečanstvo je progresiven faktor. Človečansko slovenstvo: sinteza razvoja. Gandhi, Gandhi, Gandhi! Edinost gori, gori, naš narod duši, duši.


11.07.2020

Gledališka sezona 2020/2021 v slovenskih repertoarnih gledališčih, 1.del

Vabimo vas, da prisluhnete prvemu delu napovedi gledališke sezone 2020/21 v slovenskih repertoarnih gledališčih. Poslušali bomo predstavitve repertoarjev SNG Drama Ljubljana, SNG Drama Maribor, SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Opera in balet Maribor, SNG Nova gorica ter Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega gledališča Maribor.


10.07.2020

Kaos

Vsebine Programa Ars


09.07.2020

Mirko Bratuša

Vsebine Programa Ars


09.07.2020

Seminar slovenskega jezika

Vsebine Programa Ars


09.07.2020

Narodni dom vodnik

Vsebine Programa Ars


09.07.2020

Stojan Kerbler

Vsebine Programa Ars


08.07.2020

Častno gostovanje v Frankfurtu prestavljeno za eno leto

Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu je za slovensko knjigotrštvo dogodek desetletja. Zaradi posledic pandemije bo gostovanje prestavljeno za eno leto, na leto 2023, ker je Kanada, letošnja častna gostja sejma, zaprosila za premik svojega gostovanja. Pri Javni agenciji za knjigo so bili pripravljeni na to odločitev. Zamaknitev se je napovedovala, pri agenciji pa so bili še posebej pozorni, ker je črpanje štirih milijonov evropskih sredstev vezano na obdobje finančne perspektive, ki se izteče ravno leta 2022. Po neformalnih zagotovilih se bodo sredstva lahko črpala tudi pozneje. Med pozitivnimi posledicami zamika častnega gostovanja je več časa za ta zahteven projekt, za prevod slovenskih del v nemški jezik in njihovo promocijo. Še zlasti pa tudi zaradi častnega gostovanja na Bolonjskem sejmu otroške in mladinske književnosti, ki bo leta 2022. Če se sejem v Frankfurtu ne bi zamaknil, bi imela Slovenija dve častni gostovanji v enem letu, kar bi bilo prezahtevno. Sejem v Bologni je sicer letos odpadel, v Frankfurtu pa načrtujejo, da ga bodo izvedli. Vendar z občutno manj udeleženci. Predvidevajo, da jih bo glede na pretekla leta le tretjina. Med njimi bo tudi Slovenija, ki pa se bo oktobra na nacionalni stojnici predstavila celo z največ založniki doslej.


07.07.2020

Kibla

Vsebine Programa Ars


07.07.2020

Nekrolog Ennio Morricone

Vsebine Programa Ars


07.07.2020

Festival Pranger

Vsebine Programa Ars


04.07.2020

Glasba povezuje: Zamejski pisatelj Boris Pahor, pričevalec fašističnega nasilja nad Slovenci v Italiji

Julija 1920 je v središču Trsta zagorel Narodni dom. Požig srca in ponosa slovenske narodne skupnosti v Trstu se je zasidral v vseslovenski kolektivni spomin. Ognjeni zublji so naznanjali začetek črnega obdobja fašističnega nasilja in raznarodovanja, ki je sledilo v naslednjih letih in desetletjih. Ob 100. obletnici požiga in ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini v Italiji smo v oddajo povabili enega najbolj znanih slovenskih pisateljev, gospoda Borisa Pahorja. Doživel je požig narodnega doma v Trstu, fašistično preganjanje Slovencev. "Požar se je videlo daleč naokoli. Igrali smo se zunaj, z drugimi dečki in deklicami, ko smo zagledali dim in izvedeli, da gori kulturni dom Slovencev. Stekel sem domov. Tam je bila štiriletna sestra, mama je jokala, žalostna zaradi požiga. S sestro sva odšla do vogala kavarne, kjer sva se ustavila in gledala Narodni dom pred sabo. Tam sva bila kakšno uro ali več, dokler ni prišel po naju oče in naju oštel, ker sva mamo pustila samo," se tega tragičnega dne za Slovence spominja 106 letni slovenski pisatelj Boris Pahor. In dodaja: »…Požar je bil zame hud prizor. V Narodnem domu je bil sedež vsega, kar se je dogajalo lepega, za otroke tudi prireditve in darila ob Miklavžu ali božiču, v domu je bilo gledališče in spominjam se, da sem gledal Jurčiča v tem gledališču, je še opisal danes Boris Pahor. "Ob požigu sem doživel nekaj, kar je bilo podobno, bi rekli zdaj, koncu sveta. Zdelo se mi je, da se je okoli mene vse začelo podirati." Poleg fašističnega preganja je pisatelj na svoji koži občutil tudi nacistično nasilje, ko je bil med drugo svetovno vojno v več koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor, ki velja za enega od največkrat prevajanih slovenskih pisateljev, bo z nami delil spomine na slovensko petje pod fašizmom. Prebirali bomo njegovo novelo Rože za gobavca, v kateri Pahor tenkočutno opiše kruto mučenje slovenskega skladatelja Lojzeta Bratuža. Novelo bo prebral mlad dramski igralec, Tržačan Matija Rupel. Na fotografiji pisatelj Borut Pahor (foto:BoBo)


04.07.2020

Glasba povezuje: biologinja dr. Maja Derlink

»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« To je misel, ki jo je v času epidemije, ko smo snovali oddajo, zapisala dr. Maja Derlink z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Dr. Maja Derlink bo naša gostja v studiu, predstavila bo raziskovalne projekte, v katerih sodeluje, spregovorila pa bo tudi o čisto bioloških funkcijah zvoka, ki delujejo tudi same zase, ne nujno samo zaradi kulture. Ali kot je povedala dr. Maja Derlink: »Živali pojejo že od nekdaj.« Na fotografiji: biologinja dr. Maja Derlink (osebni arhiv)


Stran 77 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov