Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Ste že kdaj razmišljali o času čez 2,8 miljarde let? Verjetno ne. Gre za tako imenovani globoki čas, ki označuje časovno razsežnost geoloških dogodkov. Človeška življenja so v primerjavi z geološkim časom samo zanemarljiv trenutek, zato si takšna časovna obdobja le stežka predstavljamo. Prav za čas v daljni prihodnosti čez 2,8 miljarde let pa si je Andy Gracie zamislil spomenik, ki bi obeležil trenutek, ko se je na Zemlji končalo vse življenje. Njegova zasnova je na razstavi 2.8B420K na ogled v ljubljanski galeriji Osmo/za, projekt pa je nastal v sodelovanju s projektom zavod Atol. Predstavljajte si zemljo čez 2,8 milijarde let. Povprečna temperatura bo na površju Zemlje predvidoma dosegla 147 stopinj Celzija, ko se vse življenje konča. Izumrli bodo še zadnji preprosti podzémni mikrobi. Nihče ne bi opazil geste spomenika, ki bi več tisoče milijonov let čakal na ta trenutek. Spomenik, podoben nekakšni štiridelni piramidi, bi ob straneh imel dve krogli, ki bi se tedaj skotalili na tla. Prav ob 147 stopinjah Celzija bi se namreč razgradil polimer, ki bi ti dve krogli povezoval. Tako si je Andy Gracie zamislil spomenik koncu vsega življenja na Zemlji. Ob odprtju razstve so o spomeniku v pogovoru s kuratorko Tjašo Pogačar razmišljali avtor projekta Andy Gracie, umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, Matthew Wolf-Meyer z Inštituta za napredni študij Univerze v Tampereju ter Rok Brajkovič iz Geološkega zavoda Slovenije in Blaž Vičič iz centra za napovedovanje potresov Quantectum AG. Poudarila sta, da bi bilo tak spomenik zaradi številnih sprememb Zemlje praktično nemogoče izvesti. Spomenik si je Gracie zato po posvetu z Vičičem in Brajkovičem zamislil rahlo pogreznjenega v tla in prekritega z nekakšno kupolo in goro, ki bi se zaradi erozije počasi uničili in razkrili skulpturo. To bi lahko obiskali že prej, a bi se morali podati na pot v notranjost gore, podobno kot pri piramidah. A zemeljsko površje kljub vsej nepredvidljivosti morda ne bi bila največja grožnja spomeniku. Spomeniki so grajeni za večnost, a pogosto ne preživijo prav dolgo, izpostavlja Beti Žerovc, ki pravi še, da se danes pogosto zdijo že zastarela oblika spominjanja. Ideja spomenika, ki bi preživel vsa živa bitja na Zemlji, torej spodbuja k razmisleku o prihodnosti in govori o sedanjosti ter o tem, kar je za nas pomembno. Andy Gracie: "Projekt govori o sedanjosti, o tem, kar smo kot vrsta. Danes se vse bolj zavedamo možnih koncev, vemo, da smo v krizi, prihodnost se nam kaže kot negotova. Hkrati pa nas opominja, da smo le hipni, čas našega obstoja je zanemarljiv. Ko sem v preteklosti ustvaril projekt o koncu celotnega univerzuma, je nek strokovnjak dejal, da se ljudje v kozmološkem pogledu rodimo in umremo v istem trenutku. Tega se ne bi smeli ustrašiti, temveč pogledati, kaj čudovitega lahko v tem času storimo. Zanima me, kaj bi lahko sprožili projekti, kot je ta, ali bi lahko spodbudili drugačno ravnanje družbe." Tak spomenik bi zahteval sodelovanje družbe in ogromen trud. Zastavlja se tudi vprašanje, kdo bi ga financiral, gradíl in v čigavi lasti bi bil – to bi seveda vplivalo tudi na njegov obstoj v prihodnosti. Gracie poudarja, da takšna ideja zahteva razmišljanje in načrtovanje za čas, ki ga sami ne bomo doživeli. Foto: spleta stran Projekt Atol, izrez fotografije
Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB
Na lanskem Berlinalu je zlatega medveda dobil igrani film, ki je posnet kot observacijski dokumentarec. Katalonska režiserka Carla Simón ga je postavila v okolje, kjer je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. Tamkajšnji kmetje se v sodelovanju in boju z njo preživljajo že nešteto generacij. Ime vasice, kamor je film postavila, je Alcarras – in tako je naslov njenega filma, ki je v tem tednu prišel na redni kinospored. Razširjena, večgeneracijska družina Solé v Kataloniji obdeluje obsežno posestvo, kjer rastejo breskve, se bori z zajci, ki napadajo pridelek, z muhastim vremenom in vsakdanjimi skrbmi. Sadove svojega dela prodajajo lokalni zadrugi, toda odkupne cene so nizke, celo tako nizke, da včasih niti ne pokrijejo stroškov pridelave tega sladkega sadja, ki ga obirajo v poletnih mesecih. Carlo Simon je prek videopovezave pred mikrofon povabil Urban Tarman in jo najprej vprašal, kako je poiskala igralce. V filmu namreč nastopijo naturščiki in avdicije za vloge je imelo več kot 9000 ljudi iz tamkajšnjih krajev v Kataloniji. Foto: Kinodvor
V galeriji Fotografija je na ogled razstava Mankice Kranjec z naslovom Spregledane. Razstava v ospredje postavlja deset žensk, ki so v času epidemije opravljale poklice, ki so pogosto spregledani in premalo cenjeni. Fotografinja njihovim zgodbam daje glas in jih postavlja na piedestal. Prikaže jih v različnih življenjskih vlogah. Kot je povedala, so po njenem mnenju prav one junakinje epidemije. Razstava bo v galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.
Festival Borštnikovo srečanje, največji slovenski gledališki festival, že od samih začetkov gosti Slovensko narodno gledališče Maribor. V svoji 58. izvedbi bo Borštnikovo srečanje v tekmovalnem programu ponudilo 12 predstav slovenskih gledališč, ob tem pa še bogat spremljevalni program domačih in tujih producentov. Uvodni, tridnevni del festivala z izobraževalnimi vsebinami za razvoj novih občinstev se letos začenja že 22. maja. Dva tedna pozneje, 5. junija, pa bo sledil osrednji del festivala, na katerem se bo do 18. junija odvil tudi tekmovalni program. Foto: Vilma Štritof, selektorica tekmovalnega programa Vir foto: Borštnikovo srečanje
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je v Cankarjevem domu predstavila letošnje programske aktivnosti centra in se ozrla v dosežke minulega leta. Letos padle prve klape kar enajstih celovečernih igranih filmov, od tega štirih prvencev, ki jih bodo režirale režiserke, med njimi tudi filma Little Trouble Girls Urške Djukić. To je režiserka, ki s kratkim filmom Babičino seksualno življenje predstavlja enega od vzrokov, zakaj je Nataša Bučar v pogovoru z Matejem Juhom lansko leto imenovala veliko leto za slovenski film.
Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«. S temi besedami je Branko Šömen začel knjigo Molitev za Jasenovac, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Avtor je v šestih kratkih literarnih zgodbah opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac (foto: EPA).
Znani so nominiranci za letošnje oskarje, v dvorani Samuel Goldwyn Theater na Beverly Hillsu sta jih razglasila britanski igralec in raper Riz Ahmed in ameriška igralka Allison Williams. In presenečenje? Največ nominacij, enajst, si je prislužil Vse povsod naenkrat, pod katerega se podpisuje ameriški režijski tandem Dan Kwan in Daniel Scheinert. Tudi v kategoriji za najboljši film, v kateri se jih letos sicer poteguje spet deset. Žanrski koktajl Vsepovsod naenkrat je vse, kar želite: znanstvena fantastika, komedija, akcijska pretepačina in v srce zbadajoča družinska drama. Z devetimi nominacijami mu sledita dva o prijateljstvu – Na zahodu nič novega režiserja Edwarda Bergerja je hkrati nominiran tudi kot tujejezični in najboljši – best picture, spremljamo stisko mladega vojaka na bojišču prve svetovne vojne. Martin McDonagh pa v Dušah otoka témo prijateljstva, oziroma njegovega razdora, postavi na odročen irski otoček v dvajsetih. Prejel je že zlati globus za najboljšo komedijo, tam so z globusom za najboljši dramski film slavili Fabelmanovi, do sedaj najbolj osebni film Stevena Spielberga – ta si je prislužil sedem nominacij za oskarja. To je zanj skupno deveta nominacija za režijo, ki ga je postavila na drugo mesto po številu teh v zgodovini, izenačil se je s Scorsesejem. Film Elvis je dobil 8 nominacij, po šest Tar in Top Gun: Maverick. Za najboljši film se bodo 12. marca potegovali še Trikotnik žalosti, Avatar: Pot vode in Ženske govorijo. In če je Cate Blanchett pričakovano nominirana za najboljšo glavno žensko vlogo v Taru, pa je eno od presenečenj Irec Paul Mescal v kategoriji za glavno moško v filmu Po soncu. Pa še to: v oskarjevski dirki smo sodelovali tudi Slovenci. Špela Čadež se je s kratkim animiranim Steakhouse prebila med finaliste za nominacijo, a je ni prejela. Za nominacijo za najboljši mednarodni film se je potegoval tudi Orkester režiserja Matevža Luzarja. Foto: AP
Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.
Od danes pa do 29. januarja bodo v Mini teatru, v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani potekali številni dogodki v okviru Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga 27. januarja. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada vkorakala v največje koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau na Poljskem in ga osvobodila. Da ena največjih tragedij človeštva ne bi bila nikoli pozabljena, je generalna skupščina Združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.
V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival
Za besedo leto smo lahko glasovali med enajstimi finalistkami, izbranimi med več kot 250-imi predlogi v sedmi akciji pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ob pomoči spletnega portala MMC RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Na slovesnosti v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra so razglasili še pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Napisal jo je Peter Verč. Foto: Žiga Bratoš
Simfonični orkester RTV Slovenija bo danes z dirigentko Catherine Larsen Maguire na studijskih koncertih predstavljal novo delo z naslovom Tako tiho, ki ga je skladateljica Larisa Vrhunc v okviru projekta B-AIR ustvarila za dojenčke in malčke. Po popoldanskih izvedbah za najmlajše občinstvo, bodo glasbeniki na javnem arhivskem snemanju s skladbo nagovorili še splošno občinstvo.
Kako grafiko razumeti na sodoben način? To vprašanje si zastavlja Zora Stančič, vizualna umetnica in izredna profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tokrat jo je nagovoril Peterokotni stolp na Ljubljanskem gradu in svojo razstavo v njem je naslovila kar Življenje v stolpu. Prostori ljubljanskega gradu so polni vzorcev – les, kovina, steklo in seveda kamen. Peterokotni stolp se tako izkaže kot nasprotje nevtralne galerijske bele kocke, saj se njegove surove stene razstavljenim delom izrisujejo kot ozadje, ki kliče po sodelovanju. Izzove tudi razmislek o materialnosti – Zora Stančič se ukvarja z grafiko in prav ta je lahko dandanes digitalizirana, razpršena v etru, ali pa po drugi strani kot klasična tehnika vrezana v material, odtisnjena. Uporabila je sitotisk, ker omogoča večje formate, in omejitve papirja premagala s tiskanjem na blago. Nematerialno plat grafike, po drugi strani, pa je dosegla z animacijo, projekcijo na tla. Kot zapiše kurator Vladimir Vidmar, je delo Zore Stančič polno življenja. Globoko zavezano grafiki kot svojemu osnovnemu horizontu pogosto deluje kot zelo neposredna refleksija življenja v njegovih omejitvah, krhkosti, napakah, njegovem zunaj in znotraj. In stolp, v katerem se znajde, ni zadušljiva ječa življenjske energije kot osnovne gradbene sile umetnosti, temveč prostor, ki nam šele omogoča odprt pogled. Kaj pa vloga ženske – umetnice? Tudi tukaj je povezava s stolpom, pove umetnica Zora Stančič. Njeno razstavo Življenje v stolpu si na Ljubljanskem gradu lahko ogledate do 4. maja. Foto: osebni arhiv avtorice
V 96. letu starosti je umrla filmska igralka Gina Lollobrigida, ki je svoj vrh dosegla v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Prav v tem času je bila poročena s Slovencem Milkom Škofičem, zdravnikom, ki je to kariero opustil, da je postal njen menedžer, in s katerim je imela tudi edinega sina. 4. julija 1927 v Subiacu vzhodno od Rima rojena Gina Lollobrigida je veljala za eno zadnjih ikon klasičnega zlatega Hollywooda – tistega, ki je še srkal evropske filmske zvezde. Blestela je med drugim v prelomnih Lepotica noči in Premagaj hudiča, pa Fanfan Tulipan, Provincialka, Kruh, Ljubezen in fantazija, Trapez, in v Najlepši ženski na svetu – romantični dramediji, ki ji je prinesla sloves prav te – najlepše ženske na svetu. Gini Lollobrigidi, ali preprosto "La Lollo", kot so jo klicali, sama pa je imela zanimivo navado naslavljati se v tretji osebi, in ki je imela le eno pravo tekmico, Sophio Loren, se je za razliko od te oskar izmuznil, je pa leta 2018 na hollywoodskem pločniku slavnih dobila svojo zvezdo. A njen talent ni bil le nastopaški, na začetku je namreč študirala na akademiji lepih umetnosti v Rimu in se pozneje, ko se je od filma že poslovila, uspešno posvetila novinarski fotografiji in kiparstvu. V politiki ji ni šlo – čeprav je nazadnje kot skrajno leva kandidatka za senatorko poskusila še pri 95-ih, lani, ji v italijanski parlament ni uspelo priti. Gina Lollobrigida je večkrat pokazala svojo dobrodelno plat, leta 2013 je na primer prodala zbirko nakita in darovala skoraj 5 milijonov za raziskave terapij z matičnimi celicami. Foto: AP
V Centru in Galeriji P74 v Ljubljani veliko pozornosti s programom namenjajo mladim ustvarjalcem, tudi študentom. Tako zdaj preddstavljajo dela treh mladih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Lana Požlep končuje študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografije, Lana Soklič je magistrska študentka fotografije, Petja Kocet pa obiskuje magistrski študij slikarstva. Čeprav si mladi umetniki delijo galerijske prostore, ne gre za skupinsko razstavo, temveč za ločene predstavitve, pravijo v galeriji. A med vsemi tremi razstavljavci vendar lahko opazimo kakšno skupno potezo, morda povezano tudi z mladostjo oziroma študijskim raziskovanjem lastnega umetniškega jezika in medija. Lano Požlep in Lano Soklič druži prevpraševanje fotografije. Lana Soklič analogno fotografijo manipulira z različnimi načini razvijanja, kemikalijami, segrevanjem in mehanskimi posegi. Tudi v seriji Distortion je negative na primer razvijala v različnih substancah ali pa jih plastila enega čez drugega. S popačenimi avtoportreti tako pripoveduje o vrsti duševnega stanja oziroma duševne motnje, ter mnogih plasteh človeške psihe. Iz medija fotografije izhaja tudi Lana Požlep, ki pa so jo lastne fotografije začele iritirati. Fotografije je tako preoblikovala v fizične objekte, ki se s svojo prostorsko postavitvijo naslanjajo na temo gradbišča oziroma tematizirajo proces razstavljanja in grajenja novih podob ter novih odnosov. Podobe je črpala iz lastnega arhiva in jim spremenila pomen. Slike, grafike in barvne risbe Petje Koceta so vizualno precej raznolike – od temne zaplate z oznako iz številk in črk, oranžnega prizora z linijami žerjava, živopisane podobe z abstrahiranimi vzorci. Z raznolikim vizualnim jezikom pa avtor upodablja okolje svojega odraščanja – Luko Koper. Pove, da pristanišče razume kot okno v svet, medtem ko smo v dobi interneta priča drugačnemu transportu informacij. Ob tem ga zanima, kaj vse danes je lahko slikarstvo in kako v okviru izbranega medija podajati sodobne teme, še preberemo v besedilu ob predstavitvah treh mladih umetnikov, ki si jih v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani lahko ogledate še do 7. februarja. Foto: Petja Kocet, Freightline 1.1, izsek fotografije
V Galeriji Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov na Komenskega 8 v Ljubljani so se s prvo letošnjo razstavo spomnili predlani umrlega slikarja in grafika Lada Pengova, tudi dolgoletnega pedagoga v Pionirskem domu. Sam je nekoč duhovito zapisal: "Če je gledalec tak, da ima ‘posebne sposobnosti’, gleda s srcem in glavo. Če pa tega nima, mu zadostuje tudi prazna stena." O njem spregovori Kustos Aleksander Bassin. Foto: Žiga Bratoš
Visoki Arsov jubilej, 60 letnico delovanja, bodo obeležili številni vrhunski umetniški dogodki. Tako je na prvem letošnjem koncertu iz jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars v Cukrarni nastopila zasedba, ki združuje madžarsko ljudsko glasbo z jazzom. Zaigrali so Adam Klemm (saksofon), Tomaž Gajšt (trobenta), Milan Stanisavljević (klavir), Nikola Matošič (kontrabas) in Bruno Domiter (bobni).
Na Velikem odru celjskega gledališča premiera drame ruskega dramatika Leva Nikolajeviča Tolstoja Oblast teme ali Samo s krempeljčkom se ujame, pa je ptiček cel v pasti, ki v ospredje postavlja oblast zla v življenju posameznika. Delo je prevedla Tatjana Stanič, režijsko taktirko je v roke vzela Maša Pelko, dramaturško pa Rok Andres. Oblast teme je pretresljiva upodobitev revščine in neizobraženosti ruskega kmeta, je strašljiva in pretresljiva slika ruske družbe s konca 19. stoletja. Osrednje vprašanje je, kako se zlo, ki ga stori en človek, razraste in vpliva na življenje številnih drugih. V predstavi hlapec Nikita zapelje in zapusti mlado siroto in se zaplete z gospodarjevo ženo. Ta s pomočjo Nikitove matere, ki bi za sina naredila vse, umori svojega moža in se poroči z Nikitom. Ko Nikita izve za zločin, se mu žena zagabi. Zapelje pastorko, ki zanosi in rodi otroka. Takrat pa žena Nikita prisili v nov zločin. Čeprav je tekst star več kot sto let, je še kako aktualen. Po epidemiji se je namreč nasilje razrastlo v vse pore družbe, na robu Evrope divja vojna. Sredica človeške narave ostaja enaka kot je bila pred sto ali tisoč leti. Igralci so priseljeni pobrskati po najtemnejših kotičkih svojih duš. Na podiju dvakrat umor zagreši Lučka Počkaj. Pomemben del je glasba, a so se držali rekla manj je več, edini instrument so bobni, pove skladateljica in glasbena opremljevalka Mateja Starič. Foto: Jaka Babnik/SLG Celje, v prizoru Lukča Počkaj, Lovro Zafred
Literarna zgodovinarka Urška Perenič, profesorica na ljubljanski slovenistiki in znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino, se ukvarja predvsem s slovensko književnostjo 19. in prve polovice 20. stoletja. Predlani je na primer izdala monografijo, posvečeno Josipu Jurčiču, letos raziskuje Ivana Tavčarja. Pred štirimi leti se je v monografiji Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika posvetila romanu ene najzgodnejših slovenskih književnic, pred kratkim pa je pri celjski Mohorjevi družbi z naslovom Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja raziskala še njeno poezijo. Z Urško Perenič se je pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mihael Stroj, Narodna galerija, vir: Wikipedia
Neveljaven email naslov