Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, prinaša nekaj skoraj za vsakogar.
Zdi se, da letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, res prinaša nekaj skoraj za vsakogar. Vračajo se velike, celo legendarne filmske franšize, svoje filme bodo predstavili nekateri kultni filmski avtorji in avtorice, nove priredbe bodo doživele filmske in literarne klasike, leto pa bo naklonjeno tudi mjuziklom in superjunakom. Če se sliši predobro, da bi bilo res, je to najbrž zato, ker smo se v zadnjem letu bržkone navadili vsega hudega, za cepivo, ki naj bi prinašalo tako težko pričakovano vrnitev v normalnost, ali vsaj nekaj, kar ji je za silo podobno, pa še ne vemo, kako dobro in kako hitro bo delovalo. Ključno vprašanje tega leta je bržkone, kdaj bodo kinodvorane spet odprle svoja vrata, in ko jih bodo, ali jim bo sploh še uspelo tekmovati s ponudniki videa na zahtevo, ki so na moči pridobivali že več let, lansko leto pa jih je izstrelilo daleč na prvo mesto.
Pa vendar: vrnimo se k filmom. Med velikimi franšizami, ki se bodo v letošnjem letu vrnile na platna – ali vsaj zaslone – je med največjimi naslovi – poleg Jamesa Bonda – gotovo Matrica, kultna znanstveno-fantastična franšiza, ki je leta 1999, s prvim delom, osupnila z inovativnimi posebnimi učinki, koreografijo akcijskih prizorov, fotografijo in neverjetno zgodbo, ki se je spraševala, ali mar ne živimo vsi le v matrici, simulirani resničnosti. V prihajajočem četrtem delu, ki ga je režirala Lana Wachowski, se vračajo Keanu Reeves kot Neo, Carrie-Anne Moss kot Trinity, Jada Pinkett Smith kot Nioba in drugi igralci in igralke. Vračajo se tudi Izganjalci duhov v izvirni, moški zasedbi, pa Hitri in besni, Misija: Nemogoče, Top Gun in druge znane holivudske franšize. Med drugim bo svoj film dobila tudi Črna vdova, Marvelova superjunakinja in članica skupine Maščevalci, ki jo že dobro desetletje upodablja Scarlett Johansson.
Še en težko pričakovan znanstveno-fantastični film je zagotovo Peščeni planet, priredba enega najbolj znanih romanov tega žanra, ki ga je v šestdesetih napisal Frank Herbert. Po Davidu Lynchu je zgodbo, postavljeno na planet Arrakis, ki se dogaja v daljni prihodnosti, in boje za skrivnostno Začimbo, ki povzroča jasnovidnost in omogoča medzvezdna potovanja, v filmski obliki zdaj režiral še Denis Villeneuve, v glavni vlogi pa nastopa mladi ameriško-francoski igralec Timothée Chalamet. Peščeni planet je še eden izmed filmov, ki bi morali premiero doživeti že lani, pa se je ta zaradi epidemije zamaknila.
Svoja nova filma bosta v letošnjem letu predstavila dva kultna filmska avtorja, ki se po naključju tudi enako pišeta: mislim na Paula Thomasa Andersona in Wesa Andersona, dva filmarja, ki ne bi mogla snemati bolj različnih filmov, a sta oba nemudoma prepoznavna po samosvojem vizualnem slogu. P. T. Anderson je v lanskem letu dokončal film Soggy Bottom – naslov, ki naj bi bil delovni, bi lahko pomenil razmočeno podlago pite, ki je slabo pečena, ali pa kaj drugega. O filmu še ni prav veliko znanega, z izjemo tega, da se dogaja v sedemdesetih letih v Kaliforniji, da gre za film o odraščanju, saj zgodba pripoveduje o otroškem igralcu, v njem pa nastopa Bradley Cooper.
Wes Anderson, ekscentrik in ljubljenec ameriške neodvisne scene, znan po svojih simetričnih kompozicijah, asketskih barvnih paletah in drugih elementih prepoznavnega vizualnega sloga, pa pripravlja film o ameriški reviji The French Dispatch, ki jo je navdihnil resnični New Yorker, in se dogaja v njihovi izpostavi v izmišljenem francoskem mestu v 20. stoletju. V filmu bodo nastopili Andersonovi stalni igralci, kot so Bill Murray, Owen Wilson, Adrien Brody, Tilda Swinton in Frances McDormand, pridružili pa se jim bodo tudi Timothée Chalamet, Benicio del Toro, Elisabeth Moss in Jeffrey Wright.
Za ljubitelje mjuziklov v letošnjem letu prihajata dva zanimiva filma. Prvi je priredba filmske klasike Zgodba z zahodne strani, ki jo je navdihnila Shakespearova igra Romeo in Julija, a je preslikana v New York v petdesetih. Namesto bogatih veronskih družin si nasproti stojita dve ulični tolpi, a se mlada fant in dekle, kljub temu, da pripadata nasprotnim stranem, zaljubita. Priredbo klasičnega mjuzikla iz šestdesetih bo režiral nihče drug kot Steven Spielberg, eden komercialno najbolj uspešnih režiserjev v zgodovini, ki se je podpisal pod filme, kot so E. T. vesoljček, Barva škrlata, Jurski park, Schindlerjev seznam in druge, kar pomeni, da se nam z novo Zgodbo z zahodne strani obeta vsaj prvovrsten holivudski film.
Baz Luhrmann, avstralski filmski avtor, prepoznaven po svojih stiliziranih filmih z razkošno scenografijo in ekstravagantnimi glasbenimi točkami, ki je posnel filme, kot sta Moulin Rouge in Veliki Gatsby, se je tokrat lotil zgodbe o Elvisu Presleyu in njegovem vzponu k slavi, v glavnih vlogah pa bosta nastopila Austin Butler in Tom Hanks. Produkcijo filma so morali marca sicer začasno ustaviti, ko sta Hanks in njegova žena zbolela za covidom-19.
Filmi, ki sem jih omenila, so šele začetek dolgega seznama prihajajočih naslovov v letošnjem letu. Francoski avtor Leos Carax pripravlja svoj prvenec v angleškem jeziku, Anette, v katerem nastopata Adam Driver in Marion Cotillard. Joel Coen bo – tokrat brez svojega brata – predstavil Macbetha, ki ga tokrat upodablja Denzel Washington. Guillermo del Toro se s filmom Ulica nočnih mor vrača k svojemu priljubljenemu žanru. Naštevali bi lahko še in še, a ker leto 2021 zaenkrat ne deluje nič manj nepredvidljivo kot njegov predhodnik, mu pustimo, da govori samo zase.
Letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, prinaša nekaj skoraj za vsakogar.
Zdi se, da letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, res prinaša nekaj skoraj za vsakogar. Vračajo se velike, celo legendarne filmske franšize, svoje filme bodo predstavili nekateri kultni filmski avtorji in avtorice, nove priredbe bodo doživele filmske in literarne klasike, leto pa bo naklonjeno tudi mjuziklom in superjunakom. Če se sliši predobro, da bi bilo res, je to najbrž zato, ker smo se v zadnjem letu bržkone navadili vsega hudega, za cepivo, ki naj bi prinašalo tako težko pričakovano vrnitev v normalnost, ali vsaj nekaj, kar ji je za silo podobno, pa še ne vemo, kako dobro in kako hitro bo delovalo. Ključno vprašanje tega leta je bržkone, kdaj bodo kinodvorane spet odprle svoja vrata, in ko jih bodo, ali jim bo sploh še uspelo tekmovati s ponudniki videa na zahtevo, ki so na moči pridobivali že več let, lansko leto pa jih je izstrelilo daleč na prvo mesto.
Pa vendar: vrnimo se k filmom. Med velikimi franšizami, ki se bodo v letošnjem letu vrnile na platna – ali vsaj zaslone – je med največjimi naslovi – poleg Jamesa Bonda – gotovo Matrica, kultna znanstveno-fantastična franšiza, ki je leta 1999, s prvim delom, osupnila z inovativnimi posebnimi učinki, koreografijo akcijskih prizorov, fotografijo in neverjetno zgodbo, ki se je spraševala, ali mar ne živimo vsi le v matrici, simulirani resničnosti. V prihajajočem četrtem delu, ki ga je režirala Lana Wachowski, se vračajo Keanu Reeves kot Neo, Carrie-Anne Moss kot Trinity, Jada Pinkett Smith kot Nioba in drugi igralci in igralke. Vračajo se tudi Izganjalci duhov v izvirni, moški zasedbi, pa Hitri in besni, Misija: Nemogoče, Top Gun in druge znane holivudske franšize. Med drugim bo svoj film dobila tudi Črna vdova, Marvelova superjunakinja in članica skupine Maščevalci, ki jo že dobro desetletje upodablja Scarlett Johansson.
Še en težko pričakovan znanstveno-fantastični film je zagotovo Peščeni planet, priredba enega najbolj znanih romanov tega žanra, ki ga je v šestdesetih napisal Frank Herbert. Po Davidu Lynchu je zgodbo, postavljeno na planet Arrakis, ki se dogaja v daljni prihodnosti, in boje za skrivnostno Začimbo, ki povzroča jasnovidnost in omogoča medzvezdna potovanja, v filmski obliki zdaj režiral še Denis Villeneuve, v glavni vlogi pa nastopa mladi ameriško-francoski igralec Timothée Chalamet. Peščeni planet je še eden izmed filmov, ki bi morali premiero doživeti že lani, pa se je ta zaradi epidemije zamaknila.
Svoja nova filma bosta v letošnjem letu predstavila dva kultna filmska avtorja, ki se po naključju tudi enako pišeta: mislim na Paula Thomasa Andersona in Wesa Andersona, dva filmarja, ki ne bi mogla snemati bolj različnih filmov, a sta oba nemudoma prepoznavna po samosvojem vizualnem slogu. P. T. Anderson je v lanskem letu dokončal film Soggy Bottom – naslov, ki naj bi bil delovni, bi lahko pomenil razmočeno podlago pite, ki je slabo pečena, ali pa kaj drugega. O filmu še ni prav veliko znanega, z izjemo tega, da se dogaja v sedemdesetih letih v Kaliforniji, da gre za film o odraščanju, saj zgodba pripoveduje o otroškem igralcu, v njem pa nastopa Bradley Cooper.
Wes Anderson, ekscentrik in ljubljenec ameriške neodvisne scene, znan po svojih simetričnih kompozicijah, asketskih barvnih paletah in drugih elementih prepoznavnega vizualnega sloga, pa pripravlja film o ameriški reviji The French Dispatch, ki jo je navdihnil resnični New Yorker, in se dogaja v njihovi izpostavi v izmišljenem francoskem mestu v 20. stoletju. V filmu bodo nastopili Andersonovi stalni igralci, kot so Bill Murray, Owen Wilson, Adrien Brody, Tilda Swinton in Frances McDormand, pridružili pa se jim bodo tudi Timothée Chalamet, Benicio del Toro, Elisabeth Moss in Jeffrey Wright.
Za ljubitelje mjuziklov v letošnjem letu prihajata dva zanimiva filma. Prvi je priredba filmske klasike Zgodba z zahodne strani, ki jo je navdihnila Shakespearova igra Romeo in Julija, a je preslikana v New York v petdesetih. Namesto bogatih veronskih družin si nasproti stojita dve ulični tolpi, a se mlada fant in dekle, kljub temu, da pripadata nasprotnim stranem, zaljubita. Priredbo klasičnega mjuzikla iz šestdesetih bo režiral nihče drug kot Steven Spielberg, eden komercialno najbolj uspešnih režiserjev v zgodovini, ki se je podpisal pod filme, kot so E. T. vesoljček, Barva škrlata, Jurski park, Schindlerjev seznam in druge, kar pomeni, da se nam z novo Zgodbo z zahodne strani obeta vsaj prvovrsten holivudski film.
Baz Luhrmann, avstralski filmski avtor, prepoznaven po svojih stiliziranih filmih z razkošno scenografijo in ekstravagantnimi glasbenimi točkami, ki je posnel filme, kot sta Moulin Rouge in Veliki Gatsby, se je tokrat lotil zgodbe o Elvisu Presleyu in njegovem vzponu k slavi, v glavnih vlogah pa bosta nastopila Austin Butler in Tom Hanks. Produkcijo filma so morali marca sicer začasno ustaviti, ko sta Hanks in njegova žena zbolela za covidom-19.
Filmi, ki sem jih omenila, so šele začetek dolgega seznama prihajajočih naslovov v letošnjem letu. Francoski avtor Leos Carax pripravlja svoj prvenec v angleškem jeziku, Anette, v katerem nastopata Adam Driver in Marion Cotillard. Joel Coen bo – tokrat brez svojega brata – predstavil Macbetha, ki ga tokrat upodablja Denzel Washington. Guillermo del Toro se s filmom Ulica nočnih mor vrača k svojemu priljubljenemu žanru. Naštevali bi lahko še in še, a ker leto 2021 zaenkrat ne deluje nič manj nepredvidljivo kot njegov predhodnik, mu pustimo, da govori samo zase.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov