Neposredni radijski in video prenos

Nocoj ob 19.30 bo v Slovenski filharmoniji četrti koncert iz cikla SMS – Samih mogočnih skladb Orkestra Slovenske filharmonije.

»V vetru« se glasi naslov koncertnega večera in tokrat nam bo veter »pripihal« poletni navdih, ki bo v različnih barvnih odtenkih zvenel pod taktirko gostujočega nemškega dirigenta Axla Koberja. Na odru se mu bo pridružila nemško-etiopska mezzosopranistka Sarah Ferede, ki je tako kot Axel Kober članica düsseldorfske Nemške opere na Renu.

Svoje sodelovanje opisujeta takole:

»Skupaj delava v Nemški operi na Renu, kjer sem šef dirigent. Sarah je članica ansambla. Koliko let že sodelujeva?«
Axel Kober

»Mislim, da osem let. Ja, tako. Sama se trenutno bolj usmerjam k Wagnerju, zato z Axel-om več sodelujeva, kar je odlično.«
Sarah Ferede

Sarah Ferede bo izvedla delo Poletne noči, op. 7  Hectorja Berlioza. Poleg tega bodo na sporedu izbrani odlomki iz dela Sen kresne noči, op. 61 Felixa Mendelssohna, koncertni večer pa se bo začel z Idilo za veliki orkester “V poletnem vetru”Antona Webrna.

Takole pa koncertni večer opisujeta gostujoča umetnika:

»V teh časih, ko na odru ne moremo imeti toliko glasbenikov, rabimo pogosto prirejati programe. Sam sem pravzaprav imel dogovorjen termin za ta koncert, s povsem drugim programom. A smo ga morali v celoti spremeniti. S Slovensko filharmonijo smo se dogovorili, da lahko izvedeno program z maksimalno 30 glasbeniki. Odločili smo se za cikel Poletne noči, op. 7  Hectorja Berlioza in takoj sem pomislil na Sarah. Tako se je odlikoval program za to sodelovanje z orkestrom.
Axel Kober

 »Moram biti iskrena. Dokler mi Axel ni predlagal sodelovanja, skladbe nisem poznala. Se pa spominjam, da sem kot otrok dobila album operne pevke Jessye Norman. To je bil moj najljubši cd, ves čas sem ga poslušala. Takrat sem začenjala s petjem in zelo mi je bilo hudo, ker nisem znala peti tako kot ona - ker nisem mogla izvajati skladb, ki so bile na albumu. Med njimi je bila tudi ta Berliozova skladba ... In zdaj jo lahko pojem! ... Zelo težko je reči katera pesem cikla mi je najbolj všeč, vsaka med njimi je posebna na svoj način in tudi zelo zanimiva. Gre namreč za enega izmed prvih orkestrskih pevskih ciklov. Berlioz je z njim tlakoval pot razvoju tega žanra. Cikel je zelo lep ker se začne srečno in konča srečno, kar je precej redko. Navajeni smo na uprizarjanje zgolj enega, močnega čustva, ki dominira v skladbi, tukaj pa je vsaka pesem posebna.«
Sarah Ferede

Za konec pa še razmislek dirigenta Axla Koberja in mezzosopranistke Sarah Ferede o ponenu umetnosti v trenutnih razmerah:

 »Mislim, da lahko z glasbo damo veliko. Tako našemu občinstvu kot družbi na splošno. To je v teh časih toliko težje, saj občinstva ni z nami, v dvoranah. A kljub temu je zelo pomembno, da še vedno igramo, ustvarjamo glasbo. Z njo delamo velike spremembe, tako v oziru na naše vizije, poezijo, tranzicijo ... to je nekaj, kar glasba lahko da ljudem. Zato se mi zdi izredno pomembno, da se čimprej vrnemo nazaj na odre in igramo za občinstvo. Da lahko družbi vse to vrnemo nazaj. Lansko leto je pokazalo, da manko glasbe, tudi če se ljudje tega ne zavedamo, pomembno vpliva na naša življenja, razmišljanje, kreativnost ...«
Axel Kober

»Vedno je lepo videti, da si se nekoga dotaknil. Zato je nenavadno, da pred nami ni občinstva, da ni vidne reakcije na našo glasbo. A pomemben se mi zdi občutek kolektivnosti. Trenutno vadimo v operi kar nekaj produkcij, ki jih sicer nismo pokazali, a se mi zdi dobro, da lahko vabimo skupaj. Seveda lahko vadiš tudi sam – delaš na tem, da postaneš boljši umetnik. A če smo se kaj naučili med korono je to ta nujnost kolektivnosti. Da misliš tudi na druge, se zavedaš da se ne vrti vse samo okoli tebe. To se mi zdi zelo pomembno.«
Sarah Ferede