Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V nedeljo 28. marca poslušajte sedem izbranih glasbenih dogodkov, povezanih s tematiko postnega časa in velikega tedna
V nedeljo 28. marca od 11. ure dopoldne pa vse do poznih večernih ur boste lahko na programu Ars poslušali sedem izbranih glasbenih dogodkov, povezanih s tematiko postnega časa in velikega tedna, ki so jih v ponudbo posebnega evroradijskega dneva posredovale radijske postaje iz Rusije, Češke, Nizozemske, Vatikana, Litve, Bolgarije in Velike Britanije.
Postni čas in dogodki velikega tedna že od nekdaj navdihujejo glasbene ustvarjalce. Dela, povezana s tem časom, najdemo v najrazličnejših glasbenih tradicijah, v glasbi današnjega časa in preteklih obdobij, celo v starodavnih krščanskih napevih in ljudski glasbi. Morda najpogostejše so uglasbitve svetopisemskih besedil o Kristusovem trpljenju in z njim povezane srednjeveške latinske sekvence oziroma pesmi slednice Stabat mater dolorosa – Mati žalostna je stala. Tudi danes, na cvetno nedeljo, boste v izvedbah imenitnih glasbenikov in zasedb med drugim slišali nekaj tovrstnih uglasbitev, ki so jih podpisali Johann Sebastian Bach, Alessandro Scarlatti in Arvo Pärt, ne bodo manjkali niti vokalna glasba pravoslavne liturgije in pretežno baročna instrumentalna dela.
Glasbeno popotovanje po Evropi bomo ob 11:05 začeli s posnetkom koncerta Moskovskega sinodalnega zbora. Leta 1721 ustanovljeni zbor prav letos praznuje jubilejno 300. obletnico ustanovitve. 14. januarja letos je pod vodstvom Alekseja Puzakova, glasbenika z nazivom Častni umetnik Rusije, nastopil v Mednarodnem centru uprizarjajočih umetnosti v Moskvi. Na koncertu, ki ga je pripravil Ruski radio Orfej in je bil hkrati tudi otvoritveni dogodek letošnjega Božičnega festivala duhovne glasbe v Moskvi, je zbor predstavil izbrana vokalna dela pravoslavne glasbene tradicije, ki se navezujejo na božični in postni čas. Spored so tako spletala dela Alekseja Lvova, Georgija Sviridova, Sergeja Rahmaninova, Petra Iljiča Čajkovskega, Aleksandra Grečaninova, Pavla Česnokova, Nikolaja Golovanova in drugih mojstrov glasbe pravoslavne obredne liturgije, med glasbenimi točkami pa bo povezovalka Olga Kordjukova podrobneje predstavila tudi bogato, mestoma burno zgodovino Moskovskega sinodalnega zbora.
Drugi koncertni dogodek je prispeval Češki radio Vltava. Opoldne bo namreč na vrsti koncert ansambla Collegium Marianum. Ansambel, ki je pod vodstvom svoje umetniške vodje, flavtistke Jane Semerádove nastopil 5. oktobra lani v praški cerkvi svetih Simona in Jude, sodi med najvidnejše tovrstne zasedbe srednjeevropskega prostora; izvaja pretežno glasbo 17. in 18. stoletja, v omenjeni cerkvi pa tudi sicer redno prireja koncerte starejše glasbe. K sodelovanju je kot posebni gostji povabil dve ugledni češki pevki, sopranistko Hano Blažíkovo in altistko Markéto Cukrovo, ki sta se kot solistki predstavili v uglasbitvi sekvence Stabat Mater Alessandra Scarlattija. Koncert je bil sprva predviden za lanski velikonočni čas, a je bil zaradi pandemije nato odpovedan. Jeseni so njegov program povezali s septembrskim praznikom Žalostne Matere Božje, katerega liturgična besedila vključujejo tudi odlomke srednjeveške sekvence Mati žalostna je stala. To mistično besedilo italijanskega frančiškana Jacoponeja da Todija je med drugimi leta 1724 uglasbil tudi Neapeljčan Alessandro Scarlatti, ki je tako izpolnil naročilo reda manjših bratov – bratovščine vitezov Žalostne Matere Božje. Delo je bilo na koncertu izvedeno skupaj z instrumentalno glasbo francoskega skladatelja Pierra-Gabriela Buffardina in Antonia Vivaldija.
Osrednje dejanje današnjega posebnega dne bo posredni prenos koncerta iz Amsterdama, na programu ARS se bo začel ob 13:00. Na sporedu je tradicionalna izvedba enega izmed pasijonov Johanna Sebastiana Bacha, ki jo prav vsako cvetno nedeljo pripravi Kraljevi orkester Concertgebouw. To bogato tradicijo je leta 1899 uvedel Willem Mengelberg. Za njim sta jo prevzela Eduard van Beinum in Eugen Jochum, Nicolaus Harncourt jo je nadaljeval od sredine 70-ih do poznih 80-ih let prejšnjega stoletja, vendar je uvedel tudi novost – izvedbe Pasijona po Janezu je začel izmenjevati z izvedbami Pasijona po Mateju, vsako peto leto pa namesto Bachovih mojstrovin na cvetno nedeljo izvedejo drug, »novejši« Pasijon. Letos bomo prisluhnili Pasijonu po Mateju Johanna Sebastiana Bacha, ki bo zvenel v izvedbi mednarodno uveljavljenih solistov, Nizozemskega otroškega zbora, zbora Collegium Vocale iz Genta in Kraljevega orkestra Concertgebouw, vodil jih bo legendarni dirigent Phillippe Herreweghe.
Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj se bo ob 16:05 nadaljeval s koncertom, ki ga je ponudil Vatikanski radio. Poslušali bomo člane vokalnega ansambla De Labyrintho, ki so nastopili 11. januarja v dvorani Vnebovzetja Vatikanskega radia. Slišali bomo njihovo poustvaritev Žalostink preroka Jeremije manj znanega italijanskega poznorenesančnega mojstra Marc'Antonia Ingegnerija.
Uro pozneje bo sledil posnetek Litovskega radia, in sicer koncert Mestnega zbora Jauna muzika iz Vilne, godalnega kvarteta Mettis in violončelista Povilasa Jacunskasa, ki so 14. marca nastopili v cerkvi sv. Katarine v Vilni. Program koncerta je sestavljala pretežno glasba angleškega skladatelja Johna Tavenerja, ki so ga močno navdihovale religiozne teme in misticizem. Skozi leta je njegova glasba postajala vedno bolj spiritualna, kontemplativna in priljubljena pri poslušalcih po celem svetu. Od leta 1990 je navdih iskal pri številnih svetovnih religijah, celo pri ameriški staroselski spiritualnosti. Spored bo dopolnjevala glasba Maxa Richterja in Vidmantasa Bartulisa.
Po kratkem predahu boste lahko ob 18:30 poslušali Cerkveni pevski zbor stolne cerkve sv. Nedelje iz Sofije, ki ga vodi dirigent profesor Miroslav Popsavov. Koncert, ki ga je ponudil Bolgarski radio, je potekal 21. novembra leta 2019, na bolgarski pravoslavni praznik Prikazanja Bogorodice v templju. Ta dan je zaznamovala tudi 140. obletnica moškega pevskega zbora sofijske stolne cerkve sv. Nedelje. V liturgičnem letu bolgarske pravoslavne cerkve pa je 21. november tudi dan krščanske mladine in krščanskih družin.
Posebni evroradijski dan Cvetna nedelja bo na programu ARS sklenil koncert zbora BBC Singers. Posnetek je nastal leta 2017 v cerkvi svete Marije Magdalene v Tauntonu, v Veliki Britaniji, v posebno ponudbo Evroradia ga je posredoval tretji radijski program BBCja. Dogodek je bil del mestne proslave ob 40. obletnici obstoja gledališča Brewhouse. Zbor BBC Singers in priložnostni instrumentalni ansambel, sestavljen iz angleških glasbenikov, je ob tej priložnosti vodil Eric Whitacre, ki se je na koncertu predstavil v dvojni vlogi skladatelja in dirigenta. Prvi del so namreč sestavljala tri njegova zborovska dela, v drugem delu pa je zazvenel Pasijon Arva Pärta.
Vabljeni torej k spremljanju odličnih izvedb znanih in manj znanih mojstrovin, povezanih s tematiko postnega časa in velikega tedna. Posnetkom koncertov boste lahko prisluhnili na posebni podstrani EBU cvetna nedelja.
V nedeljo 28. marca poslušajte sedem izbranih glasbenih dogodkov, povezanih s tematiko postnega časa in velikega tedna
V nedeljo 28. marca od 11. ure dopoldne pa vse do poznih večernih ur boste lahko na programu Ars poslušali sedem izbranih glasbenih dogodkov, povezanih s tematiko postnega časa in velikega tedna, ki so jih v ponudbo posebnega evroradijskega dneva posredovale radijske postaje iz Rusije, Češke, Nizozemske, Vatikana, Litve, Bolgarije in Velike Britanije.
Postni čas in dogodki velikega tedna že od nekdaj navdihujejo glasbene ustvarjalce. Dela, povezana s tem časom, najdemo v najrazličnejših glasbenih tradicijah, v glasbi današnjega časa in preteklih obdobij, celo v starodavnih krščanskih napevih in ljudski glasbi. Morda najpogostejše so uglasbitve svetopisemskih besedil o Kristusovem trpljenju in z njim povezane srednjeveške latinske sekvence oziroma pesmi slednice Stabat mater dolorosa – Mati žalostna je stala. Tudi danes, na cvetno nedeljo, boste v izvedbah imenitnih glasbenikov in zasedb med drugim slišali nekaj tovrstnih uglasbitev, ki so jih podpisali Johann Sebastian Bach, Alessandro Scarlatti in Arvo Pärt, ne bodo manjkali niti vokalna glasba pravoslavne liturgije in pretežno baročna instrumentalna dela.
Glasbeno popotovanje po Evropi bomo ob 11:05 začeli s posnetkom koncerta Moskovskega sinodalnega zbora. Leta 1721 ustanovljeni zbor prav letos praznuje jubilejno 300. obletnico ustanovitve. 14. januarja letos je pod vodstvom Alekseja Puzakova, glasbenika z nazivom Častni umetnik Rusije, nastopil v Mednarodnem centru uprizarjajočih umetnosti v Moskvi. Na koncertu, ki ga je pripravil Ruski radio Orfej in je bil hkrati tudi otvoritveni dogodek letošnjega Božičnega festivala duhovne glasbe v Moskvi, je zbor predstavil izbrana vokalna dela pravoslavne glasbene tradicije, ki se navezujejo na božični in postni čas. Spored so tako spletala dela Alekseja Lvova, Georgija Sviridova, Sergeja Rahmaninova, Petra Iljiča Čajkovskega, Aleksandra Grečaninova, Pavla Česnokova, Nikolaja Golovanova in drugih mojstrov glasbe pravoslavne obredne liturgije, med glasbenimi točkami pa bo povezovalka Olga Kordjukova podrobneje predstavila tudi bogato, mestoma burno zgodovino Moskovskega sinodalnega zbora.
Drugi koncertni dogodek je prispeval Češki radio Vltava. Opoldne bo namreč na vrsti koncert ansambla Collegium Marianum. Ansambel, ki je pod vodstvom svoje umetniške vodje, flavtistke Jane Semerádove nastopil 5. oktobra lani v praški cerkvi svetih Simona in Jude, sodi med najvidnejše tovrstne zasedbe srednjeevropskega prostora; izvaja pretežno glasbo 17. in 18. stoletja, v omenjeni cerkvi pa tudi sicer redno prireja koncerte starejše glasbe. K sodelovanju je kot posebni gostji povabil dve ugledni češki pevki, sopranistko Hano Blažíkovo in altistko Markéto Cukrovo, ki sta se kot solistki predstavili v uglasbitvi sekvence Stabat Mater Alessandra Scarlattija. Koncert je bil sprva predviden za lanski velikonočni čas, a je bil zaradi pandemije nato odpovedan. Jeseni so njegov program povezali s septembrskim praznikom Žalostne Matere Božje, katerega liturgična besedila vključujejo tudi odlomke srednjeveške sekvence Mati žalostna je stala. To mistično besedilo italijanskega frančiškana Jacoponeja da Todija je med drugimi leta 1724 uglasbil tudi Neapeljčan Alessandro Scarlatti, ki je tako izpolnil naročilo reda manjših bratov – bratovščine vitezov Žalostne Matere Božje. Delo je bilo na koncertu izvedeno skupaj z instrumentalno glasbo francoskega skladatelja Pierra-Gabriela Buffardina in Antonia Vivaldija.
Osrednje dejanje današnjega posebnega dne bo posredni prenos koncerta iz Amsterdama, na programu ARS se bo začel ob 13:00. Na sporedu je tradicionalna izvedba enega izmed pasijonov Johanna Sebastiana Bacha, ki jo prav vsako cvetno nedeljo pripravi Kraljevi orkester Concertgebouw. To bogato tradicijo je leta 1899 uvedel Willem Mengelberg. Za njim sta jo prevzela Eduard van Beinum in Eugen Jochum, Nicolaus Harncourt jo je nadaljeval od sredine 70-ih do poznih 80-ih let prejšnjega stoletja, vendar je uvedel tudi novost – izvedbe Pasijona po Janezu je začel izmenjevati z izvedbami Pasijona po Mateju, vsako peto leto pa namesto Bachovih mojstrovin na cvetno nedeljo izvedejo drug, »novejši« Pasijon. Letos bomo prisluhnili Pasijonu po Mateju Johanna Sebastiana Bacha, ki bo zvenel v izvedbi mednarodno uveljavljenih solistov, Nizozemskega otroškega zbora, zbora Collegium Vocale iz Genta in Kraljevega orkestra Concertgebouw, vodil jih bo legendarni dirigent Phillippe Herreweghe.
Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj se bo ob 16:05 nadaljeval s koncertom, ki ga je ponudil Vatikanski radio. Poslušali bomo člane vokalnega ansambla De Labyrintho, ki so nastopili 11. januarja v dvorani Vnebovzetja Vatikanskega radia. Slišali bomo njihovo poustvaritev Žalostink preroka Jeremije manj znanega italijanskega poznorenesančnega mojstra Marc'Antonia Ingegnerija.
Uro pozneje bo sledil posnetek Litovskega radia, in sicer koncert Mestnega zbora Jauna muzika iz Vilne, godalnega kvarteta Mettis in violončelista Povilasa Jacunskasa, ki so 14. marca nastopili v cerkvi sv. Katarine v Vilni. Program koncerta je sestavljala pretežno glasba angleškega skladatelja Johna Tavenerja, ki so ga močno navdihovale religiozne teme in misticizem. Skozi leta je njegova glasba postajala vedno bolj spiritualna, kontemplativna in priljubljena pri poslušalcih po celem svetu. Od leta 1990 je navdih iskal pri številnih svetovnih religijah, celo pri ameriški staroselski spiritualnosti. Spored bo dopolnjevala glasba Maxa Richterja in Vidmantasa Bartulisa.
Po kratkem predahu boste lahko ob 18:30 poslušali Cerkveni pevski zbor stolne cerkve sv. Nedelje iz Sofije, ki ga vodi dirigent profesor Miroslav Popsavov. Koncert, ki ga je ponudil Bolgarski radio, je potekal 21. novembra leta 2019, na bolgarski pravoslavni praznik Prikazanja Bogorodice v templju. Ta dan je zaznamovala tudi 140. obletnica moškega pevskega zbora sofijske stolne cerkve sv. Nedelje. V liturgičnem letu bolgarske pravoslavne cerkve pa je 21. november tudi dan krščanske mladine in krščanskih družin.
Posebni evroradijski dan Cvetna nedelja bo na programu ARS sklenil koncert zbora BBC Singers. Posnetek je nastal leta 2017 v cerkvi svete Marije Magdalene v Tauntonu, v Veliki Britaniji, v posebno ponudbo Evroradia ga je posredoval tretji radijski program BBCja. Dogodek je bil del mestne proslave ob 40. obletnici obstoja gledališča Brewhouse. Zbor BBC Singers in priložnostni instrumentalni ansambel, sestavljen iz angleških glasbenikov, je ob tej priložnosti vodil Eric Whitacre, ki se je na koncertu predstavil v dvojni vlogi skladatelja in dirigenta. Prvi del so namreč sestavljala tri njegova zborovska dela, v drugem delu pa je zazvenel Pasijon Arva Pärta.
Vabljeni torej k spremljanju odličnih izvedb znanih in manj znanih mojstrovin, povezanih s tematiko postnega časa in velikega tedna. Posnetkom koncertov boste lahko prisluhnili na posebni podstrani EBU cvetna nedelja.
Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.
Dogajanju ob svetovnem dnevu poezije, se 21. marca pridružuje tudi svetovni dan lutk. Mednarodno poslanico je prispevala teatrologinja Nina Malikova, ki o lutkovni umetnosti govori kot o človeški dejavnosti, ki – včasih s humorjem, včasih z vso resnostjo – išče rešitve. Slovensko poslanico je letos napisala scenografka, režiserka in lutkovna pedagoginja Breda Varl. V njej še posebej nagovarja snovalce učnih programov v naših šolah, naj ne zmanjšujejo vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, saj otroci tudi z njimi lažje razmišljajo abstraktno… Hkrati pa lutko opisuje tako: "Lutka – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem." Foto: EPA
Leta 1999 je UNESCO prvi pomladni dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji poezije na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. Najdaljša, najbolj množična in najbolj obiskana pesniška prireditev pa je 2. ljubljanski pesniški maraton, ki se je začela v ponedeljek včeraj in danes se nadaljuje.
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni bosta gosta v studiu kitarist Miha Petric in klviaturist Jan Sever, oba člana zasedbe Moonlight Sky. Z njima se bo pogovarjal urednik Hugo Šekoranja.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na Festivalu dokumentarnega filma se v glavnem tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic poteguje pet filmov. Ogledal si jih je Urban Tarman in izpostavil dokumentarca, ki po njegovi oceni najbolj izstopata.
Jutri bo na Fabuli gostoval madžarski pisatelj László Krasznahorkai, mojster apokalipse, kot ga je imenovala Susan Sontag. Kot nagrajenca Vilenice smo ga v Sloveniji prvič v živo spoznali leta 2014, naslednje leto je prejel nagrado booker, predlani avstrijsko nagrado za evropsko književnost in vmes še številne druge literarne nagrade. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi knjigi Svet gre naprej in Vojna je vojna, ob tej priložnosti pa je izšel še njegov prvenec z naslovom Satanov tango – vse tri je prevedla Marjanca Mihelič. Ob podelitvi nagrade Vilenica je László Krasznahorkai v pogovoru z Vladom Motnikarjem pripovedoval tudi o Satanovem tangu. (foto: László Krasznahorkai © Jeremy Sutton-Hibbert)
V hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva na Dunaju so odprli največjo retrospektivo slovenskega filma v Avstriji. V mesecu dni bo skupno na ogled 34 slovenskih filmov. Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim kulturno informacijskim centrom Skica na Dunaju in nekaterimi drugimi institucijami. Retrospektiva zajema 34 slovenskih filmov različnih žanrov, ki so iz različnih obdobij kinematografije na Slovenskem. Pričela se je s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo je v živo pospremila spremljava avtorja glasbe, skladatelja in pianista Andreja Goričarja, violinista Mateja Haasa, klarinetista Jakoba Bobka in violončelista Milana Hudnika. Pred tem so predvajali še dva sodobna kratka animirana filma Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko. Foto: Prizor iz filma V kraljestvu Zlatoroga. Foto: Arhiv Republike Slovenije/Borut Jurca, izrez
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
»Vse zastonj! Vse zastonj«, predstava Prešernovega gledališča Kranj in komedija ljubljanske drame »Veliki diktator« sta veliki zmagovalki 31. Dnevov komedije. Vseh pet nagrad, ki so jih sinoči podelili v Celju, je namreč povezanih s tema dvema igrama. Žirija je za žlahtno komedijantko izbrala Vesno Pernarčič, za žlahtnega komedijanta Jurija Zrneca, za žlahtno režiserko Ajdo Valcl. Festival je bi tudi tokrat zelo dobro obiskan, spremljevalni program pa za od tenek pestrejši.
V Los Angelesu se je s podelitvijo zlatih kipcev tradicionalno sklenila sezona prestižnih filmskih nagrad. Veliki favorit in tudi veliki zmagovalec 95. oskarjev je postal ameriški znanstveno-fantastični film Vse povsod naenkrat. S sedmimi oskarji nagrajeni film je nastal v neodvisni produkciji in postavil mejnik, saj je prvič v zgodovini oskarja za glavno vlogo prejela igralka azijskega rodu, Michelle Yeoh. Harrison Ford je razkril najpomembnejšo nagrado večera in – zvesto svojemu imenu – je film Vse povsod naenkrat prejel skoraj vse oskarje, za katere je bil nominiran: sedem od enajstih, kar ni presenečenje, je pa pomembno sporočilo. "Film je izjemno inovativno narejen, najpomembnejše pa je, da kljub odbitemu znanstveno-fantastičnemu elementu v srcu to ostane zgodba o družini in ljubezni. Osebno menim, da je skrajni čas, da so žanrski filmi, ki znajo povedati takšno zgodbo, bolj v ospredju," komentira filmski kritik Igor Harb in spomni, da so bili pri glavnem oskarju doslej spregledani E.T. Vesoljček, Matrica, Odiseja 2001. Vse povsod naenkrat, biser neodvisnega filma, kot pravi časnik El país, je slavil v kar treh igralskih kategorijah. Michelle Yeoh se je v zgodovino vpisala kot prva igralka azijskega rodu in šele druga nebela igralka z oskarjem za glavno vlogo. "Nagrado posvečam vsem fantom in deklicam, ki gledajo doma in so videti tako kot jaz. To je žarek upanja in možnost, to je dokaz, da se sanje uresničijo. In dame, naj vam nikoli nihče ne govori, da so vaša najboljša leta za vami!" je dejala v Maleziji rojena Michelle Yeoh. Drugi najbolj nagrajevani film s štirimi oskarji je Netflixov Na zahodu nič novega: "Čeprav je bil načrtovan že prej, je film premiero doživel v času, ko je vojna še posebej pomembna tematika in prikaže jo na izjemno protivojen način," še dodaja Harb. Z vojno v Ukrajini se posredno ukvarja tudi film Navalni o zaprtem ruskem opozicijskem voditelju. Prejel je prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Na fotografiji: Michelle Yeoh (avtor fotografije: EPA)
S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:
Avstrijski filmar Hubert Sauper je velik del svoje filmske kariere posvetil razkrivanju, kako sodobna kolonizacija, hlepenje po dobičku in vojne najedajo Afriko. Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. Festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisangánija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter. Žiga Bratoš:
Ne mine teden, ko ne bi nekje na svetu podelili kakšne filmske nagrade, toda nagrade, ki jih bodo podelili ta konec tedna, so še vedno najbolj prestižne in najbolj zaželene. To so seveda oskarji in pred nami je 95. podelitev zlatih kipcev. Kateri filmi, igralci in režiserji so kritiški in cehovski favoriti nedeljske slovesnosti, kdo utegne presenetiti in katera afera je tik pred koncem glasovanja članov Ameriške filmske akademije vznemirila javnost? O vsem tem v prispevku Urbana Tarmana.
V Solunu pravkar poteka 25. Festival dokumentarnega filma. Poudarek letošnje izdaje z naslovom Umetnost resničnosti: Onkraj opazovanja je na observacijskih dokumentarcih. Na enem od največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev, kot tudi mednarodnih avtorjev, od katerih Petra Meterc v svojem prispevku izpostavlja prvenec indijske avtorice Sreemoyee Singh, ki ga je posvetila iranskim filmarjem in iranskim ženskam.
V sekciji aktualnih, družbenokritičnih filmov bo v nedeljo na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani premiero doživel novi film Amirja Muratovića Temni pokrov sveta. Gre za portret okoljevarstvenika, letalca, alpinista in fotografa Matevža Lenarčiča, obenem pa opozorilo, kar zadeva črni ogljik, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov onesnaženosti zraka.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli sta se odprli dve razstavi: "Posrednik" poljskega umetnika Honze Zamojskega in "Vzajemni kompromis" Marka Šajna. Zamojski z vzpostavitvijo arbitrarne entitete posrednika, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo, poskuša sestaviti pripoved svoje razstavne instalacije, Šajn pa s spretno kombinacijo domišljenega koncepta, jasne izvedbe in humornega nastavka tematizira človeške odnose, vpete v naš tukaj in zdaj. (Foto: Honza Zamojski v MGLC)
Ministrstvo za kulturo je v četrtek organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju. Spomnimo – nekaj kipov iz zbirke so iz parka na Brdu in iz Poljč preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premik je bil po mnenju številnih izveden brez jasne strokovne utemeljitve, zakonsko vprašljivi naj bi bili tudi postopki. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato si na ministrstvu zdaj želijo spodbuditi odprto razpravo o njihovi prihodnji usodi. Razpravo je uvedla serija predstavitev predstavnikov institucij in strokovnjakov, sledila pa je javna razprava. Namen posveta je bil med drugim iskanje poti, kako na strokoven način kipe vrniti na posestvo Brdo pri Kranju, da bi tam zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo, so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Ko so nekaj kipov iz zbirke parka na Brdu in iz Poljč lani in predlani premestili v Park vojaške zgodovine v Pivki, so se v javnosti pojavila opozorila, da ta premik ni bil strokovno utemeljen, zato so se na ministrstvu z vprašanjem zbirke začeli ukvarjati že junija, je povedala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Gre za dela iz povojnega obdobja, ki so posvečena tudi partizanskemu gibanju in proletariatu in ta odločitev za premik je po njenem mnenju bila politično motivirana. Tudi Špela Spanžel, v.d generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino, je izpostavila, da so bili odpeljani le nekateri kipi iz te zbirke, drugi z drugačno ikonografjo pa so ostali tam. Dokončnih odločitev o njihovi usodi sicer še nimajo, najprej pa se želijo posvetiti njihovi konservaciji in restavraciji. Ti posegi naj bi uradno namreč bili razlog, da so kipe sploh odpeljali, po tem ko je upravljanje z njimi od Javnega gospodarskega zavoda Brdo prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Martina Kikelj iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v svoji predstavitvi na posvetu predstavila izsledke raziskav, na podlagi katerih so pripravili program načrtovanih posegov – ti so glede na stanje skulptur v resnici že nujni. Matevž Remškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj, je na posvetu predstavil zgodovino posestva, Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo pa je osvetlil likovni vidik obravnavanih skulptur. Ana Kučan iz Biotehniške fakultete je predstavila zgodovino krajinske ureditve parka, glede umestitve kipov pa je povedala, da se je tudi na samem posestvu Brdo ta spreminjala in zdaj pravzaprav ni bila optimalna. Želela bi si tudi, da bi ta park bil bolj dostopen javnosti, kar je izpostavil tudi Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je, da so na Brdu ohranjene različne plasti zgodvine, ter da sta vsaka gradnja in rušenje izraz moči. Kipi na kolesih so slaba novica, je menil o premikanju del, o soočanju z zgodovino obremenjenimi deli pa dodal: Pomembno je, še pravi, da se soočamo z vsemi deli zgodovine, saj zgodovine ni mogoče umakniti, lahko jo le potlačimo. Vsi posegi v takšne prostore morajo biti dobro premišljeni. Predstavitvam je sledila živahna javna razprava. Med drugim se je oglasil arhitekt trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorko, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino, Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije v času premikov kipov pa je zanikal, da bi bili ti postopki sporni. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc o fotografiji, ki je prikazovala prenos slabo zaščitenih kipov, namreč ali so to standarni postopki – saj premikanje načetim kipom lahko tudi škoduje. Slišali smo tudi, da je posestvo Gradu Brdo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, del posestva pa je tudi parkovna ureditev s kipi. Vse to kaže na kompleksnost in občutljivost tematike in nujnost tovrstnih posvetov. Foto: BoBo
Dramsko besedilo je po motivih znamenitega romana angleške pisateljice Virginie Woolf iz leta 1925 napisal uveljavljeni in nagrajevani hrvaški dramatik Tomislav Zajec, prevedla ga je Seta Knop. V osrednji slovenski gledališki hiši pa se kot režiser tokrat prvič predstavlja Peter Petkovšek. V naslovni vlogi gospe Dalloway nastopa Maša Derganc, ki hkrati igra tudi avtorico Virginio Woolf. V drugih vlogah nastopajo Saša Tabaković, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Vojko Zidar, Gorazd Logar, Iva Babić in Saša Pavlin Stošić. Dramaturginja je Eva Kraševec, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Gordana Bobojević, avtor glasbe pa Peter Žargi. Foto: Peter Uhan
Na Visokem v Poljanski dolini so pripravili prvega v nizu dogodkov, s katerimi bomo letos obeležili Tavčarjevo leto, ob 100. obletnici velikana slovenske literature, pa tudi politika, pravnika in pomembne osebnosti javnega življenja, ljubljanskega župana in predsednika številnih društev. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, pa je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, kjer se je rodil in preživel tudi svoja zadnja leta, pravi župan občine Gorenja vas – Poljane. Njegovi rojaki so naj izjemno ponosni kar so zadnje desetletje nedvomno dokazali tudi z postopno in temeljito obnovo Tavčarjevega dvorca. Predsednica programskega sveta vseslovenskega Tavčarjevega leta Urška Perenič priznava, da je Tavčarjevo vsestransko osebnost težko enoznačno opisati, zato bodo prireditve, ki so jih zbrali v posebni knjižici Poklon visoškemu gospodu, pestre in raznolike. Foto: Dlib
Neveljaven email naslov