V Moderni galeriji se celostno predstavlja umetnik, ki se v svojih kiparskih delih naslanja na arhitekturo in modularnost

Če kaj povezuje moja dela, je to iskanje ravnovesja med obstojem objekta in točko njegovega propada, uničenja, razmišlja umetnik Tobias Putrih, ki je za svoje delo prejel več nagrad, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada, njegova dela pa so del večih tujih muzejskih zbirk. Na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Ta teden pa so v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled postavili njegovo samostojno razstava Perceptron, ki po dolgem času pri nas ponuja bolj celosten pogled v njegov opus.

Delo Tobiasa Putriha se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih.

Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti.