Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.

Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček

Predstavljajte si, da ste ujeti v telo, ki ga nikakor ne obvladujete, pravzaprav njegovih posameznih delov niti čutite ne prav dobro, vsi zunanji dražljaji pa so za vas veliko premočni, prehrupni … enostavno preveč intenzivni. In kar je od vsega najbolj strašljivo – na noben družbeno sprejemljiv način ne znate oziroma ne zmorete izraziti tega, kar v resnici občutite in želite, saj je običajna komunikacija za vas čista znanstvena fantastika.
Tako je svojo izkušnjo v knjigi Zakaj skačem opisal Naoki Higashida, takrat trinajstletni neverbalni avtistični deček, ki je s pomočjo abecedne mreže »spregovoril« in z zgodbami in osebno izpovedjo svetu ponudil edinstven vpogled v življenje osebe z avtizmom. Seveda Naoki lahko izhaja le iz sebe, a prav njegovi odgovori na vprašanja, kot so Zakaj kar naprej sprašujete eno in isto, Zakaj je vaš govor tako nenavaden, Zakaj niste nikoli pri miru in tako naprej, so mnogim staršem končno omogočili boljše razumevanje svojih otrok s posebnimi potrebami ter izboljšali njihovo medsebojno komunikacijo in vključevanje v družbo, ki vse drugačne še vedno gleda odklonilno in z nerazumevanjem.
Prav to – premagovanje družbene stigme in želja po razumevanju drugačnosti oseb z avtizmom – pa je tudi glavni namen dokumentarnega filma britanskega režiserja Jerryja Rothwella, ki ga je spletni Kinodvor ponudil na ogled ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu. Rothwell, ki so ga Naokijeve pripovedi spodbudile k drugačnemu pogledu na ljudi z avtizmom, s kamero sledi šestim avtističnim otrokom oziroma mlajšim odraslim in njihovim staršem, pri čemer jih v glavnem samo opazuje. V filmu ne išče vzrokov za njihove motnje, ne podaja zdravniških ali kakšnih drugačnih zapletenih strokovnih razlag, samo spremlja jih. Spremlja njihovo okolico, njihove starše, njihovo skupno željo po vključenosti in razumevanju.
Svojim opazovancem se približa na najbolj možen čuten način, in to potem s pomočjo zvočne podlage in subtilne menjave barvnega spektra poskuša prenesti tudi na gledalce. V zatemnjeni kinematografski dvorani je občutenje verjetno res neverjetno močno, a tudi z domačega ekrana, na katerega smo trenutno vezani, sporočilo filma prodre neokrnjeno: ljudje z avtizmom so predvsem in samo to – ljudje.