Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

02.04.2021

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

02.04.2021

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.


25.11.2021

Iztok Mlakar bere Desetega brata

Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.


24.11.2021

Jasmina Cibic prejemnica nagrade Jarman

Vsebine Programa Ars


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Igor Samobor nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana

Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Ars na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Čudenje nad svetom in bivanjem je vzvod ustvarjanja Danijela Demšarja, nagrajenca Hinka Smrekarja za življenjsko delo

Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.


18.11.2021

DLUL podelil nagrade in prizanje Ivane Kobilca

Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.


19.11.2021

Gruzijski film

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Prepovedane ženske

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Nesrečni fuk

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

VORTEX

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Perspektive

Vsebine Programa Ars


Stran 36 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov