Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tri umetnice in kuratorka v Galeriji Škuc razmišljajo o nastanku razstave v prepletu z življenjem
Kuratorka reče: “Pomagaj mi!”; Glavno vprašanje: kaj bo tam, v prostoru?; Mogoče ne dogodek, zagotovo pa voden ogled. To je nekaj citatov, ki nas spremljajo na razstavi This situation has developed over a long time in ki hkrati morda dobro opisujejo način, na katerega razstava razmišlja o mediju razstave, načinih nastanka umetniškega dela, pa tudi samem prostoru ljubljanske galerije Škuc, kjer dela treh umetnic združuje naslov, ki bi ga lahko prevedli kot Ta situacija se je razvijala dalj časa.
Vsi uvodoma navedeni citati prihajajo iz beležnice Pie Louwerens, ki na razstavi sodeluje z Nino Goropečnik in Adrijano Gvozdenović. Nekateri izmed teh zapisov so povsem praktične narave, kot denimo različni roki povezani z nastankom razstave, spet drugi se berejo bolj skrivnostno. Vsi se pomešani znajdejo v mislih umetnice in tako stopajo v njen ustvarjalni proces in umetniško delo. Kot pravi sama, v svoja dela rada spušča zunanjost, vse tisto, za kar se zdi, da ni del umetniškega dela.
»Zapiski v beležki in podobni praktični elementi so zame del vsebine umetniškega dela. Vedno skušam v umetniško delo pritegniti vse to, kar naj bi bilo zunaj njega – čustva in hotenja, povezana z njim, kako recimo upaš, da ti bo koristilo ali kako nisi imel dovolj časa zanj ali kako se je premaknil termin razstave … vse te ustvarjalne pogoje, ki naj bi bili nekaj izven umetnosti skušam nagovoriti s samim umetniškim delom.«
Podoben odprt in subjektiven pristop je značilen tudi za razstavo, ki jo sicer povežemo s tradicijo tako imenovane institucionalne kritike. Po besedah kuratorke Urške Aplinc sicer z umetnicami pri tem niso iskale jasne rdeče niti, temveč predvsem skupne točke med njimi, razstava pa ima tako več možnih okvirjev razumevanja, omeni še razmislek o vlogah v kulturnem sistemu, delu in pogojih zanj ter temi mimikrije in parazitiranja. Pri tem pa se vse naštete teme seveda prepletajo – tako lahko vsaj v dveh vidikih razumemo tudi delo Nine Goropečnik, ki se je odločila, da bo v zadnji sobi galerije v času trajanja razstave pisala svojo magistrsko nalogo, kar povežemo s temo dela oz. pogojih zanj ter parazitiranja.
Na zloženkah razstave This situation has developed over long time v galeriji Škuc so upodobljene žuželke, ki so videti kot listi - ki torej prevzemajo neko drugo podobo. Prav podobo vabila pa si je prisvojila umetnica Adriana Gvozdenović v razstavljenem delu s katerim se dotika pogovorov med ustvarjalkami razstave. Razmišljale so o svojem ustvarjalnem procesu, pa tudi tesnobah, ki ga spremljajo. In če prispevek tudi zaključim z nekaj citati – na razstavljenih letakih, ki simulirajo razstavni letak, med drugim beremo misli kot so: Kako pozicioniramo same sebe in zakaj počnemo kar počnemo? Ko prevzemamo reference iz arhiva, kot da ne gre za element zgodovine, skušamo legitimizirati svoje delo in kamuflažo. Ampak – z referencami pa tudi razgrajujemo avtorstvo.
Tri umetnice in kuratorka v Galeriji Škuc razmišljajo o nastanku razstave v prepletu z življenjem
Kuratorka reče: “Pomagaj mi!”; Glavno vprašanje: kaj bo tam, v prostoru?; Mogoče ne dogodek, zagotovo pa voden ogled. To je nekaj citatov, ki nas spremljajo na razstavi This situation has developed over a long time in ki hkrati morda dobro opisujejo način, na katerega razstava razmišlja o mediju razstave, načinih nastanka umetniškega dela, pa tudi samem prostoru ljubljanske galerije Škuc, kjer dela treh umetnic združuje naslov, ki bi ga lahko prevedli kot Ta situacija se je razvijala dalj časa.
Vsi uvodoma navedeni citati prihajajo iz beležnice Pie Louwerens, ki na razstavi sodeluje z Nino Goropečnik in Adrijano Gvozdenović. Nekateri izmed teh zapisov so povsem praktične narave, kot denimo različni roki povezani z nastankom razstave, spet drugi se berejo bolj skrivnostno. Vsi se pomešani znajdejo v mislih umetnice in tako stopajo v njen ustvarjalni proces in umetniško delo. Kot pravi sama, v svoja dela rada spušča zunanjost, vse tisto, za kar se zdi, da ni del umetniškega dela.
»Zapiski v beležki in podobni praktični elementi so zame del vsebine umetniškega dela. Vedno skušam v umetniško delo pritegniti vse to, kar naj bi bilo zunaj njega – čustva in hotenja, povezana z njim, kako recimo upaš, da ti bo koristilo ali kako nisi imel dovolj časa zanj ali kako se je premaknil termin razstave … vse te ustvarjalne pogoje, ki naj bi bili nekaj izven umetnosti skušam nagovoriti s samim umetniškim delom.«
Podoben odprt in subjektiven pristop je značilen tudi za razstavo, ki jo sicer povežemo s tradicijo tako imenovane institucionalne kritike. Po besedah kuratorke Urške Aplinc sicer z umetnicami pri tem niso iskale jasne rdeče niti, temveč predvsem skupne točke med njimi, razstava pa ima tako več možnih okvirjev razumevanja, omeni še razmislek o vlogah v kulturnem sistemu, delu in pogojih zanj ter temi mimikrije in parazitiranja. Pri tem pa se vse naštete teme seveda prepletajo – tako lahko vsaj v dveh vidikih razumemo tudi delo Nine Goropečnik, ki se je odločila, da bo v zadnji sobi galerije v času trajanja razstave pisala svojo magistrsko nalogo, kar povežemo s temo dela oz. pogojih zanj ter parazitiranja.
Na zloženkah razstave This situation has developed over long time v galeriji Škuc so upodobljene žuželke, ki so videti kot listi - ki torej prevzemajo neko drugo podobo. Prav podobo vabila pa si je prisvojila umetnica Adriana Gvozdenović v razstavljenem delu s katerim se dotika pogovorov med ustvarjalkami razstave. Razmišljale so o svojem ustvarjalnem procesu, pa tudi tesnobah, ki ga spremljajo. In če prispevek tudi zaključim z nekaj citati – na razstavljenih letakih, ki simulirajo razstavni letak, med drugim beremo misli kot so: Kako pozicioniramo same sebe in zakaj počnemo kar počnemo? Ko prevzemamo reference iz arhiva, kot da ne gre za element zgodovine, skušamo legitimizirati svoje delo in kamuflažo. Ampak – z referencami pa tudi razgrajujemo avtorstvo.
Te dni bi si v Škofji Loki znova lahko ogledali Škofjeloški pasijon jezuita patra Romualda, mogočno uprizoritev našega najstarejšega ohranjenega dramskega besedila, vpisanega tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ob 300. obletnici njegovega zapisa bi bilo dogajanje letos še posebej veličastno, a epidemske razmere tega ne dopuščajo, prestavljen je na prihodnje leto.
Francis Poulenc se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pridružil znameniti francoski šesterici, skupini skladateljev, ki si je za cilj zadala vrnitev k melodiji, tematiki in kontrapunktu, natančnosti in poenostavljenosti. Po vrsti uspešnih del se je Poulenc leta 1936 vnovič zatekel k rimskokatoliški veri, na kar sta vplivala smrt prijatelja in romanje k Črni Mariji v Rocamadur. Leta 1950 je ustvaril Stabat Mater, ki predstavlja največji umetniški dosežek skladateljevih poznih let.
Z zapiranjem javnega življenja so znova zaprte tudi vse kulturne ustanove. Zapirajo se vse galerije, muzeji, knjižnice, arhivi in ograjeni parki. Omejitve bodo po sedanjih napovedih trajale do 12. aprila. V tem času tudi brezstična izposoja gradiva ne bo mogoča, saj knjižnice niso navedene med izjemami. Ker potreba po kulturi ostaja, je, kot vemo, bogato njeno spletno življenje. Tako tudi igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj začenjajo s tretjim delom spletnega projekta Čas za poezijo. S projektom so začeli novembra lani, ko so med zaprtjem gledaliških dvoran njihovim gledalcem in ljubiteljem umetnosti ponujali pobeg v svet poezije. V dveh mesecih je nastala zbirka štiriindvajsetih interpretacij pesmi Srečka Kosovela, februarja pa so projekt nadaljevali z osemnajstimi interpretacijami poezije Franceta Prešerna. Obiskovalci njihovih spletnih omrežij so jim sporočali, da jim poezija tudi v teh, za kulturo težkih časih pomaga ohranjati stik z lepoto umetniške besede, zato so se odločili, da posnamejo še en sklop, Čas za POEZIJO: IZBRANO. Tokrat bodo igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj interpretirali svojo najljubšo poezijo. Pesmi bodo po spletnih omrežjih delili dvakrat tedensko, predvidoma vsak torek in četrtek. Začenjajo danes, s pesmijo Saše Pavček Poljub zapisan, v interpretaciji Doroteje Nadrah
Gledališke uprizoritve partnerskega odnosa in vseh izzivov, povezanih z njim, se pogosto znajdejo na repertoarjih gledališč. Te tematike se je v svoji najnovejši predstavi z naslovom Preblizu lotil tudi režiser Jaša Koceli. Gre za predstavo o milenijskem paru, ženski in moškem, ki se prebijata skozi pasti večletne partnerske zveze. V glavnih vlogah nastopata Domen Valič in Lea Mihevc, sicer pa je predstava nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Paviljon. Z Jašo Kocelijem se je pogovarjala Ana Rozman in ga najprej vprašala o njegovih vzgibih za pisanje tovrstnega besedila.
Na Prvem programu Radia Slovenija bomo nocoj ob 21:05 premierno predvajali radijsko igro Veliki duhovnik Kajfa. Napisal jo je Ivan Mrak, na odru je bila prvič uprizorjena leta 1981. Več o nocojšnji radijski premieri v prispevku, ki se začenja se z odlomkom iz radijske igre. Delo je priredil Jože Valentič, ki ga je za radio tudi režiral, vendar radijske igre žal ni uspel končati – lani oktobra ga je prehitela smrt. Njegovo režijsko delo je dokončal Alen Jelen, dramaturginja je Vilma Štritof. V radijski vlogi Kajfe nastopa Pavle Ravnohrib, Poncij Pilat je Branko Jordan; glasbeni opremljevalec je Luka Hočevar, tonski mojster pa Urban Gruden.
Nocoj ob 20h si bo mogoče na spletni povezavi platforme Tretji oder premierno ogledati dramo Mestnega gledališča ljubljanskega z naslovom Le zaljubiti se ne smemo sodobnega hrvaškega dramatika Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena. Besedilo je prevedla Diana Koloini, sicer tudi dramaturginja predstave, glasbeno opremo je prispevala Darja Hlavka Godina, scenograf je Matej Filipčič, kostumografka Belinda Radulović. Nocojšnjo spletno različico bomo gledali v režiji Klemena Dvornika. V igri Le zaljubiti se ne smemo nastopajo Bernarda Oman, Boris Ostan, Iva Krajnc Bagola in Lara Wolf. Več o nocojšnji predstavi nam bo povedal režiser Alen Jelen, ki je odgovarjal Tadeji Krečič, za kaj v drami Le zaljubiti se ne smemo gre in katere težave sodobnega človeka posebej izrisuje.
Od jesenskega zaprtja gledališč v Sloveniji, na portalu slovenskega gledališča SiGledal poteka spletna akcija Pismo mojemu igralcu. V njej so na prvem mestu gledalci, ki imajo priložnost izraziti svoja razmišljanja, vtise, pohvale igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem, s katerimi se ta čas ne moremo srečati v skupnem, posvečenem prostoru gledališča. Ob Svetovnem dnevu gledališča je v samozaložbi zavoda Novi Zato izšla knjiga 100 pisem mojemu igralcu. Izjemna miselna, izpovedna in zgodovinska vrednost je v beleženju današnjega trenutka skozi oči ljubiteljev gledališča, gledalcev, ki pišejo v rubriko Pismo mojemu igralcu. Tamara Matevc, pobudnica rubrike Pismo mojemu igralcu in sourednica portala SiGledal pa v pismih gledalcev poudarja še pomen subjektivnosti gledalčeve izkušnje. Pismo mojemu igralcu je rubrika, ki se bogati vsak dan, do konca minulega leta je bilo napisanih natančno 100 pisem. Ta so danes natisnjene v knjigi, 100 pisem mojemu igralcu. Rubrika Pisma mojemu igralcu je s časom dobila tudi partnersko rubriko Zapisi iz brloga, v katero svoj čas brez nas – gledalcev, beležijo gledališki ustvarjalci. Več na portalu SiGledal.
Bolgarski radio v okviru evroradijskega posebnega projekta Cvetna nedelja ponuja koncert najstarejšega cerkvenega pevskega zbora v mestu, Cerkvenega pevskega zbora stolne cerkve sv. Nedelje pod vodstvom dirigenta profesorja Miroslava Popsavova. dolgoletnega profesorja zborovskega dirigiranja na Narodni glasbeni akademiji Panča Vladigerova in ustanovitelja študija cerkvene glasbe. Koncert, ki ga bomo slišali, je potekal 21. novembra leta 2019, na bolgarski pravoslavni praznik Prikazanja Bogorodice (Matere božje) v templju. Ta dan je zaznamovala tudi 140. obletnica moškega pevskega zbora sofijske stolne cerkve sv. Nedelje. V liturgičnem letu bolgarske pravoslavne cerkve pa je 21. november tudi dan krščanske mladine in krščanskih družin.
Litovski radio letos v okviru posebnega evroradijskega projekta Cvetna nedelja ponuja koncert mestnega zbora Jauna muzika iz Vilne, godalnega kvarteta Mettis in violončelista Povilasa Jacunskasa, ki so nastopili na koncertu 14. marca v cerkvi sv. Katarine v Vilni. Program koncerta je sestavljala glasba Johna Tavenerja, Maxa Richterja in Vidmantasa Bartulisa.
V okviru posebnega evroradijskega glasbenega dneva Cvetna nedelja Vatikanski radio predvaja koncert, ki ga je vokalni ansambel De Labyrintho izvedel 11. januarja v Sala Assunta (dvorani Vnebovzetja) Vatikanskega radia. Slišali bomo njihovo poustvaritev Žalostink preroka Jeremije (Lamentazioni del profeta Geremia) skladatelja Marc'Antonia Ingegnerija.
Neveljaven email naslov