Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.
V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.
Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.
Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.
Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.
Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.
Neveljaven email naslov