Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov