Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
Letošnja zmagovalka je Lene Lekše, nominirani so bili še Jošt Franko, Dalea Kovačec in Neja Tomšič
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju. Umetniki so v tem času morali biti pripravljeni tako na možnost fizične kot zgolj spletne razstave, pove Lene Lekše.
To univerzalno obliko neverbalne komunikacije, ki je značilna za vse kulture, generacije in spole, obdaja avra trivialnosti, a je hitrejša, močnejša in prodre dlje kot govorjena beseda, še meni umetnica, ki jo žvižganje med drugim zanima kot prostočasna dejavnost, signalizacija in znak upora.
Spremljevalni spletni dogodek je umetnica zdaj torej prenesla v galerijski prostor, kjer slišimo zvočni posnetek žvižganja, in preberemo njeno sporočilo iz časa, ko je dogodek še snovala. Po besedah člana žirije Igorja Španjola je tak minimalni pristop pogumna gesta, žirijo pa je prepričal tudi element humorja oziroma samoironije.
Na epidemične razmere se navezuje tudi delo Dalee Kovačec, ki sicer v svoji praksi raziskuje vpliv medija fotografije na človekov spomin. Ker nam v času epidemije zaradi prepovedi druženja primankuje spominov na sicer običajne dogodke, kot so koncerti, z interaktivnim delom Mnemomat obiskovalcu razstave ponudi ustvarjanje naključnega spomina, natisnemo namreč lahko fotografijo, ki nas umesti v dogodek, ki ga nismo nikoli doživeli. Drugi dve deli tematizirata globalnejše problematike delavstva in beguncev, ki pa so prav v času epidemije postale še izrazitejše. Video esej Neje Tomšič Delavci zapuščajo tovarno se vrača k eni od prvih filmskih podob odhoda delavcev iz tovarne in se s prizori iz ladjedelnice sprašuje kaj vidimo, ko gledamo odhod iz tovarne. Jošt Franko pa s kolažem igralnih kart in fotografij beguncev opozori na surovost državnih organov – policija je namerč ob uničevanju neuradnega begunskega taborišča v Bosni in Heregovini z zemljo zravnala tudi njihove osebne predmete, prebežnikom pa je med drugim uspelo rešiti prav komplet igralnih kart. Vsa dela nominirancev se torej odzivajo na pereča vprašanja, je eno od odlik še izpostavil Igor Španjol.
Nagrada bo zmagovalki Lene Lekše prinesla rezidenčno bivanje v New Yorku in samostojno razstavo, dela vseh štirih nominirancev pa si v Centru in galeriji P74 lahko ogledate še do 27. maja.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
Letošnja zmagovalka je Lene Lekše, nominirani so bili še Jošt Franko, Dalea Kovačec in Neja Tomšič
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju. Umetniki so v tem času morali biti pripravljeni tako na možnost fizične kot zgolj spletne razstave, pove Lene Lekše.
To univerzalno obliko neverbalne komunikacije, ki je značilna za vse kulture, generacije in spole, obdaja avra trivialnosti, a je hitrejša, močnejša in prodre dlje kot govorjena beseda, še meni umetnica, ki jo žvižganje med drugim zanima kot prostočasna dejavnost, signalizacija in znak upora.
Spremljevalni spletni dogodek je umetnica zdaj torej prenesla v galerijski prostor, kjer slišimo zvočni posnetek žvižganja, in preberemo njeno sporočilo iz časa, ko je dogodek še snovala. Po besedah člana žirije Igorja Španjola je tak minimalni pristop pogumna gesta, žirijo pa je prepričal tudi element humorja oziroma samoironije.
Na epidemične razmere se navezuje tudi delo Dalee Kovačec, ki sicer v svoji praksi raziskuje vpliv medija fotografije na človekov spomin. Ker nam v času epidemije zaradi prepovedi druženja primankuje spominov na sicer običajne dogodke, kot so koncerti, z interaktivnim delom Mnemomat obiskovalcu razstave ponudi ustvarjanje naključnega spomina, natisnemo namreč lahko fotografijo, ki nas umesti v dogodek, ki ga nismo nikoli doživeli. Drugi dve deli tematizirata globalnejše problematike delavstva in beguncev, ki pa so prav v času epidemije postale še izrazitejše. Video esej Neje Tomšič Delavci zapuščajo tovarno se vrača k eni od prvih filmskih podob odhoda delavcev iz tovarne in se s prizori iz ladjedelnice sprašuje kaj vidimo, ko gledamo odhod iz tovarne. Jošt Franko pa s kolažem igralnih kart in fotografij beguncev opozori na surovost državnih organov – policija je namerč ob uničevanju neuradnega begunskega taborišča v Bosni in Heregovini z zemljo zravnala tudi njihove osebne predmete, prebežnikom pa je med drugim uspelo rešiti prav komplet igralnih kart. Vsa dela nominirancev se torej odzivajo na pereča vprašanja, je eno od odlik še izpostavil Igor Španjol.
Nagrada bo zmagovalki Lene Lekše prinesla rezidenčno bivanje v New Yorku in samostojno razstavo, dela vseh štirih nominirancev pa si v Centru in galeriji P74 lahko ogledate še do 27. maja.
GLAS ŠAKALA Premiera: 31. december 2020 Scenarij: Saška Rakef, Tina Kozin Režija: Saška Rakef Glasba: Bojana Šaljić Podešva Zvočno oblikovanje, ambienti in efekti: Matjaž Miklič Oblikovanje prostora in svetlobe: Petra Veber Video: Igor Velše Dramaturgija: Pia Brezavšček Terenska snemanja, ambienti in efekti: Martin Florjančič Tehnična podpora: Marko Levičnik Interpretacija: Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič V besedilu so uporabljene pesmi: Tone Škrjanec: Tišina, zbirka Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017) Jure Detela: pesmi 23. in 39. iz zbirke Mah in srebro, objavljene v knjigi Zbrane pesmi (Beletrina, 2018) Tina Kozin: Povsod listje, zbirka Šumenja (Lud Literatura, 2014) Tina Kozin: Pesem ne drevo, gozd, zbirka Nebo pod vodo (Litera, 2020) Tina Kozin: v drobcih ... (še neobjavljeno) Tina Kozin: Naj bo vsako oko le okolje (še neobjavljeno) Saška Rakef: V tem, ki ga ne vidi, vidi vsak nekoga drugega (še neobjavljeno) Verzi iz pesmi Ograjen prostor Voja Šindolića v prevodu Toneta Škrjanca (še neobjavljeno) Odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla: Potikanja po okoljnih svetovih živali in ljudi (Prevajalec: Samo Krušič, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018) Zahvaljujemo se Sebastijanu Lamutu, dr. Mihi Kroflu in dr. Tomažu Grušovniku. Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo za umetnost Avgus V sodelovanju z: SVŠGL, SMG Foto: Petra Veber
Lucijan Marija Škerjanc je kot skladatelj pianist, dirigent, glasbeni publicist in pedagog močno zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja. Rodil se je 17. decembra leta 1900 v Gradcu. Študiral je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju in Parizu. Umetniški opus Lucijana Marije Škerjanca je velikanski in trdno zraščen z razvojem slovenske glasbene kulture. Njegov opus zajema simfonije, koncerte, uverture, komorno glasbo, kantato Sonetni venec, več kot 60 samospevov in druge skladbe. Škerjanc je bil dejaven tudi v glasbeni publicistiki; napisal je biografije številnih slovenskih skladateljev ter več učbenikov in priročnikov. Ob 120. letnici njegovega rojstva smo v studio povabili skladatelja in dirigenta mlajše generacije Dominika Jakšiča, ki bo spregovoril o nekaterih življenjskih poglavjih Lucijana Marije Škerjanca.
V praznični oddaji predvajamo nekatere najlepše slovenske božične pesmi. Gost v oddaji, naš priznani basbaritonist Marcos Fink, pa v pogovaru z Anamarijo Štukelj Cusma razmišlja o božiču in božični glasbi.
V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala. Slavnostno premiero bi moral imeti letos oktobra v sklopu projekta Naši filmi doma v Cankarjevem domu v Ljubljani, a je pandemija žal to preprečila, zato je dogodek prestavljen na pomlad, nocoj pa bo film, kot rečeno, na ogled kar na televiziji. O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec:
Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.
Na božični večer vas, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vabimo k spremljanju večernega prazničnega programa. Ob 20h v oddaji Komorni studio, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, predstavljamo božične instrumentalne koncerte in duhovne kantate za praznik svetega rojstva. Ustvarili so jih izbrani italijanski in nemški skladatelji iz 17. in prve polovice 18. stoletja: Giuseppe Torelli, Francesco Manfredini, Arcangelo Corelli, Alessandro Scarlatti, Georg Philipp Telemann in Johann Sebastian Bach. Ob 22.05 bo na sporedu radijska igra, povest O Jezusu Kristusu iz zbirke Bajke in povesti o Slovencih avtorjev Janeza trdine in Aleksandra Zorna. Živahna igra, začinjena z ljudsko modrostjo, povzema dojemanje biblične zgodbe preprostega ljudstva. Nastala je v produkciji Radia Trst A z igralci tržaškega gledališča. Ob 22.40 bo na sporedu praznična oddaja, v kateri bomo ob poslušanju najlepših božičnih pesmi z gostom pokramljali o božiču, spominih in božični glasbi. Anamarija Štukelj Cusma se bo pogovarjala z uglednim slovenskim basbaritonistom Marcosom Finkom. Za Literarni nokturno, na sporedu ob 23.45, smo izbrali šaljivo zgodbo z naslovom Sveča, napisal jo je Narte Velikonja, ki je živel med letoma 1892 in 1945. Pisal je psihološko — realistične novele in ljudske povesti, šaljive zgodbe in anekdote, objavljal je kritike in študije ter prevajal. Zgodba Sveča je izšla leta 1941 v zbirki Zbiralna leča. Ob polnoči bomo neposredno prenašali polnočnico iz ljubljanske stolnice. Mašo, s katero v katoliškem bogoslužju počastijo rojstvo Jezusa, utelešenje Boga, bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Po polnočnici bo do 2. ure zjutraj na sporedu božična glasba.
Neveljaven email naslov