V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh

Dogajalni prostor filma je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu

Dva kontroverzna ustvarjalca se znajdeta v zdravilišču v mestecu, ki je zaslovelo z Marcelom Proustom. Srečata se, se začneta družiti, ker nimata početi kaj boljšega, – tako nekako bi lahko povzeli dogajanje filma Terapija.

Pojavijo se tudi liki iz še enega filma Guillauma Niclouxa, iz Ugrabitve Michela Houellebecqa, v katerem je pisatelj igral glavno vlogo oziroma sebe. V tem smislu gre za nekakšno nadaljevanje prvega filma. Zaplet v Terapiji, povezan s temi liki, je povsem absurden in nesmiseln, ampak prav to da filmu nek svojevrsten čar.

Zdi se, da je hotel Nicloux v Terapiji združiti dva svojih očitno najljubših sodelavcev – pisatelja, znanega po svoji melanholično humorni nastrojenosti do sodobnega sveta, in Gérarda Depardieuja, ki je tudi že igral v več režiserjevih filmih.

Bistvena v filmu sta prav onadva kot glavna lika, ki igrata sama sebe, in njuni pogovori, skozi katere se zrcali njun odnos do sveta, ki je zelo različen, obenem pa ju povezuje. Oba sta precej razvajena, saj se že dolgo sončita v zvezdniškem statusu, obenem pa je težko biti znana osebnost, in povezuje ju tudi to spoznanje.

Njuni pogovori bi bili lahko postavljeni na gledališki oder, ker pa so postavljeni v okvir filma, so umeščeni v prostore zdravilišča, v katerih se pisatelj in igralec predajata raznim bolj ali manj prijetnim oziroma neprijetnim tretmajem, in v njunih zasebnih sobah, kamor Depardieu svojemu novemu prijatelju tihotapi vino in cigarete – vse tisto, čemur naj bi se v času svojega bivanja v hotelu odpovedal. Ampak kaj bi bil zdraviliški oddih brez opojnih substanc oziroma vsaj malo zabave? Vse dogajanje je posneto v slogu, ki naj bi filmu dal vtis dokumentarnosti.

Depardieu, ki je predstavljen kot veteran bivanja v tovrstnih zdraviliščih, daje pisateljskemu prijatelju nasvete, kako prestati muke nekaterih vrst terapij – stoji mu ob strani, ga tolaži skoraj kot nekakšen partner, če ne celo na trenutke kot zaskrbljena mama.

Veliko humorja izvira prav iz sopostavitve Depardieuja z njegovim robustnim telesom in Houellebecqove drobne postave, ki trpi raznorazne muke terapij, v katerih smisel sicer ne verjame, ampak jih vseeno sprejme kot del življenja.

Srečevanja pisatelja in igralca ter srečevanja z drugimi ljudmi v tej filmski zgodbi so prežeta s precej trpkega in ciničnega humorja – zato konec koncev ni pomembno, kolikšen je pri tem filmu, ki je seveda fiktiven, delež fikcije, in koliko se vanj vtihotapi resničnost, vsekakor namreč dobimo vtis, da v njem zares nekoliko spoznamo tudi Depardieuja in Houellebecqa.