Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.