Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Indijski režiser Ritesh Batra

28.05.2021


Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.

 


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Indijski režiser Ritesh Batra

28.05.2021


Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.

 


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov