"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.