Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocena filma Oče

28.05.2021


"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Ocena filma Oče

28.05.2021


"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.


31.07.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Sanja Grcić in Katarina Stegnar

V drugi oddaji diptiha Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je pripravila Petra Tanko, sta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Z njima smo se pogovarjali o ustvarjanju v gledališču in pri filmu, o njim lastnih zakonitostih in načinih telesne prisotnosti, in širše o scenskih umetnostih, ki jih umetnici soustvarjata. Oddaji se v diptih povežeta s sklepnim delom prve, v kateri slikarka Tina Dobrajc govori o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja.Vabimo vas k poslušanju! fotografija z razstave Vmesni prostor, Loški muzej Škofja Loka, 2016, foto: Petra Cvelbar


30.07.2021

Jugoslavija, moja dežela

Vsebine Programa Ars


28.07.2021

62. Jazz festival Ljulbljana

Vsebine Programa Ars


28.07.2021

Vpis izbranih Plečnikovih del v Ljubljani na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine

Plečnikov opus govori sam zase, ne glede na nova priznanja svetovne javnosti. Vendarle pa je odločitev Odbora za svetovno dediščino Unesca, ki je na današnjem zasedanju na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, zgodovinski dan.


26.07.2021

Aleksander Gadžijev absolutni zmagovalec klavirskega tekmovanja v Sydneju

Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo, kot doslej prvi slovenski glasbenih, za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.


26.07.2021

Aleksander Gadžijev absolutni zmagovalec klavirskega tekmovanja v Sydneju

Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.


26.07.2021

RIP ljudje

Vsebine Programa Ars


24.07.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Tina Dobrajc in Mito Gegič

V prvem delu diptiha oddaj Dvogovori umetnic/umetnikov bosta sogovornika slikarka Tina Dobrajc in slikar Mito Gegič. Sta slikarja mlajše srednje generacije, dodobra uveljavljena v slovenskem in mednarodnem prostoru, ki poleg slikarstva umetniško ustvarjata tudi v gledališču in novih medijih. Srečali smo se na Loškem gradu v Škofji Loki, kjer živita in ustvarjata in se pogovarjali o njuni umetnosti in širše. V drugi oddaji, prihodnji teden, bosta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Oddaji se povežeta v diptih s sklepnim delom prve, v kateri s Tino Dobrajc govoriva o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja. na sliki: fotografija iz videa Wrecking Ball, T. Dobrajc in M. Gegič, 2015, foto: Mito Gegič


23.07.2021

Ob sklepu Grossmannovega festivala

Vsebine Programa Ars


23.07.2021

Fotografije na Loškem gradu

Vsebine Programa Ars


23.07.2021

Dobimo se pred Škucem

Vsebine Programa Ars


22.07.2021

Plavajoči grad 2021

Od danes do nedelje poteka že 9. mednarodni intermedialni festival na gradu Snežnik Plavajoči grad/Floating castle. Na njem bo na 14 odrih nastopilo več kot 120 skupin in 400 umetnikov, kar pomeni, da gre za največji festival Plavajoči grad doslej. Blaž Mazi


22.07.2021

Ars Cantat 6

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov festivala Europa cantat, ki letos poteka v slovenski prestolnici.


21.07.2021

Ars cantat /5/

Izpostavljamo dva koncerta, ki ju bomo posredovali tudi na programu Ars. Ob 17h se bo v Cankarjevem domu začel koncert Zbora Slovenske filharmonije s programom, ki si ga bosta delila dva dirigenta, Gary Graden in Josep Vila i Casanas. V neposredni prenos na Arsu se Europa cantat ob 21h vrne s koncertom Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana. Zbor vodi Helena Fojkar Zupančič, osrednja gosta jutranje oddaje o festivalu.


20.07.2021

SPOT ARS 30s

Vsebine Programa Ars


20.07.2021

SPOT ARS 25s

Vsebine Programa Ars


19.07.2021

Europa Cantat: Singer Pur s programom Med vrtinci

Skupina Singer Pur že od začetka devetdesetih let prepričuje s svojim odličnim petjem zelo različne glasbe in programi, pogosto skrbno zastavljenimi okrog določene teme. Rdeča nit sporeda z naslovom Med vrtinci je glasba skladateljic - od Hildegarde iz Bingna do sodobne slovenske skladateljice Katarine Pustinek Rakar.


19.07.2021

Ars cantat, ponedeljek

Tudi danes bo pestro! Najprej na festivalski televiziji, potem pa še na koncertu: V Raziskovalnem ateljeju, ki se bo na spletu začel ob pol poldne bo danes Tine Fris-Ronsfeld predstavila igre in vaje za prebijanje ledu, ki so namenjene zbliževanju oseb vseh starosti s pomočjo glasbe, petja in gibanja, po drugi uri pa se začnejo predavanja Pulse. Prvi predavatelj dr. Zvezdan Pirtošek je svoje predavanje naslovil Nevroznanost in umetnost: kako umetnost učinkuje na možgane, ob pol petih bo Jim Daus Hjernoe prikazal nove možnosti sodelovanja zborov v živo prek digitalnega omrežja s sistemom LoLa, ob 15:15 pa se začne predavanje Damijana Močnika in Inge Breznik z naslovom Navdihujoč zborovski sistem v Sloveniji in zborovska piramida v Zavodu sv. Stanislava, v katerem bosta predavatelja prestavila slovenski zborovski sistem, ki v svetu velja za unicum. Večerni koncert bo oblikovala nemška a capella zasedba Singer pur, ki jo sestavljajo sopranistka Claudia Reinhard, tenoristi Chistian Meister, Markus Zapp in Manuel Warwitz ter baritonista Jakob Steiner in Marcus Schmidl. Nekoliko nenavadna kombinacija glasov? V resnici gre za formulo za uspeh. Zasedba Singer Pur namreč ne pozna slogovnih zadržkov in izvaja vse, kar se izvesti da.


Stran 45 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov