Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."
Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.
Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.
Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.
Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.
Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.
Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.
"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."
Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.
Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.
Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.
Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.
Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.
Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.
Pobudniki in podpisniki javnega pisma, v katerem so pred nekaj dnevi opozorili na problematične poteze Ministrstva za kulturo, so v javnem spletnem srečanju opozorili na: težave samozaposlenih v kulturi, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do slovenskega filma, izselitev iz Metelkove ulice 6 v Ljubljani, spreminjanje pravilnika o strokovnih komisijah ministrstva za kulturo, neustrezno menjavanje vodstev ključnih nacionalnih ustanov na področju kulture in smiselnost potrebe po ustanovitvi Muzeja osamosvojitve Slovenije. Blaž Mazi.
Tudi simfonični orkestri del svojega ustvarjanja v letošnjem letu zaradi novih in novih odpovedi prireditev selijo v virtualne koncertne dvorane. Radijski orkestri imajo tu prednost, saj tudi sicer velik del svojega dela opravijo v studiu – člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bodo namesto tretjega večera svojega koncertnega cikla Kromatika nocoj ob 20h zaigrali v Studiu 26 našega radia ter v neposrednem prenosu in v spletnem video prenosu.
Vsebine Programa Ars
Nekrolog: ob smrti pianista in glasbenega pedagoga Andreja Jarca.
V času razsvetljenstva ni bila razvita zgolj obsežna in živahna korespondenca s pismi. Razsvetljenski znanstveniki po vsem svetu so si namreč nadeli ime »Republika pisem«. No, in ta republika je imela tudi nekakšen predhodnik svetovnega spleta v obliki slovarjev, v katerih je bilo že mogoče najti navzkrižno sklicevanje na geselske članke. Slovarji so bili v 18. stoletju tako priljubljeni, da so obstajali celo Slovarji slovarjev. Po zapletenih ovinkih zgodovine se je lotil pisanja slovarja tudi francoski mislec Voltaire, ki pa je Filozofski slovar zasnoval kot pravi pravcati politični program in kritiko takratne francoske družbe. foto: Pixabay/korpiri
Švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg je lahko vse, kar ji mediji, kritiki in oboževalci pripisujejo, da je. Dokumentarni film Greta med prvimi (precej brez zadržkov) razkriva intimno življenje najstnice, ki je motivirala mlade po svetu, da se priključijo prizadevanjem za boljšo prihodnost. Enega najbolj pričakovanih filmov 31. Ljubljanskega filmskega festivala si lahko ogledate kjerkoli in kadarkoli na spletni strani festivala. foto: Pixabay/TieGuanYin
Neveljaven email naslov