V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.