Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dežela nomadov

18.06.2021


"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič

Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.

Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.

A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.

Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.

Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.

 


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Dežela nomadov

18.06.2021


"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič

Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.

Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.

A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.

Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.

Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.

 


30.04.2021

Umetnost in delo

Vsebine Programa Ars


29.04.2021

Hans Werner Henze in Luciano Berio

V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.


29.04.2021

Mednarodni dan plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2021

Tomaž Sevšek na umetniškem harmoniju

Vsebine Programa Ars


28.04.2021

PIr kvadrat

Vsebine Programa Ars


28.04.2021

Marko Jakše: Druga runda

Vsebine Programa Ars


23.04.2021

Đorđić se vrača

Vsebine Programa Ars


23.04.2021

Pred vrati so oskarji

Vsebine Programa Ars


23.04.2021

30. natečaj za najboljšo kratko zgodbo

Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021


22.04.2021

Glasba 20. stoletja: Kagel, Boulez, Ligeti

V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.


21.04.2021

Zaključek slovenskih glasbenih dnevov

Vsebine Programa Ars


20.04.2021

Joni Zakonjšek: Vsepovsod drevesa

Vsebine Programa Ars


17.04.2021

Jakopičeva nagrada

Vsebine Programa Ars


Stran 53 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov