Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič
Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.
Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.
A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.
Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.
Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.
"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič
Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.
Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.
A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.
Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.
Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.
Nastopili bodo tenorist Aco Biščević, simfonični orkester RTV Slovenija pa bo vodil violončelist Gregor Fele, ki se bo predstavil tudi kot solist.
Koncertni cikel Sozvočje svetov že vrsto let povezuje glasbo in predavanja o številnih umetniških smereh. Na tokratnem predkoncertnem predavanju je mag. Mojca Jenko predstavila Vivaldijevo osebnost in njegovo glasbeno ustvarjalnost kot navdih za likovne umetnine. Antonio Vivaldi je bil že v času svojega življenja precej uspešen, zato bi pričakovali, da se je dal večkrat portretirati. A poznamo le tri njegove sočasne portrete, pa še od teh je eden le en domnevni. Vivaldi je ob koncu življenja živel na Dunaju, kjer pa so mu spomenik postavili šele v začetku tega tisočletja. O tem je z mag. Mojco Jenko govorila Iza Pevec.
Začenja se nov koncertni cikel Mozartin, ki ga pripravljajo Simfoniki RTV Slovenija. Gre za cikel nedeljskih matinej, ki bodo od januarja do aprila potekale v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji.
Nocoj ob pol osmih bo v Slovenski filharmoniji koncert zborovskih del Lojzeta Lebiča. Uzvočila jih bosta Zbor Slovenske filharmonije z instrumentalisti in dirigentka Jerica Bukovec. Na večeru z naslovom Kako kratek je ta čas pa pričakujemo tudi imenovanje Lojzeta Lebiča za častnega člana Slovenske filharmonije zaradi njegovega neprecenljivega prispevka k slovenski glasbi.
V četrtek je Upravni odbor Prešernovega sklada v ljubljanski operni in baletni hiši razglasil imena umetnikov, ki bodo dobili Prešernovi nagradi in nagrade Prešernovega sklada na osrednji državni proslavi 7. februarja zvečer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Več o nagrajencih in letošnji Prešernovi proslavi pa Tadeja Krečič.
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 5, Fluida / Etudes, op. 66: Etude no. 5, Fluida Izvedba: Igor Sabljič / Performed by Igor Sabljič
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 8, Allegro vivace / Etudes, op. 30: Etude no. 8, Allegro vivace Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 10, Furiosa / Etudes, op. 66: Etude no. 10, Furiosa Izvedba: Luka Borkovič / Performed by Luka Borkovič
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 4, Agitato / Etudes, op. 30: Etude no. 4, Agitato Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 2, Meccanica / Etudes, op. 66: Etude no. 2, Meccanica Izvedba: Jure Bergant / Performed by Jure Bergant
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 7, Liturgica / Etudes, op. 66: Etude no. 7, Liturgica Izvedba: Blaž Pavlakovič / Performed by Blaž Pavlakovič
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 1, Allegro maestoso / Etudes, op. 30: Etude no. 1, Allegro maestoso Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 3, Allegro con brio / Etudes, op. 30: Etude no. 3, Allegro con brio Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 9, Sublima / Etudes, op. 66: Etude no. 9, Sublima Izvedba: Špela Saksida / Performed by Špela Saksida
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 1, Riflessa / Etudes, op. 66: Etude no. 1, Riflessa Izvedba: Meta Kokošinek / Performed by Meta Kokošinek
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 7, Moderato cantabile / Etudes, op. 30: Etude no. 7, Moderato cantabile Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Neveljaven email naslov