Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dežela nomadov

18.06.2021


"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič

Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.

Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.

A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.

Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.

Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.

 


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Dežela nomadov

18.06.2021


"To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi." - Denis Valič

Letos je oskarja za najboljši film prejelo delo, ki bi se vse do nedavnega v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem nemudoma prepoznali programiranega poraženca. Tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago; ki med finalisti ni pristal zaradi tega, ker bi člani Akademije presodili, da se lahko enakovredno pomeri z ostalimi, pač pa so jih pri izboru vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi. Prvih devet desetletij zgodovine oskarjev je namreč brutalno nedvoumnih: avtorji del, ki si zaslužijo kipec za najboljši film leta, so moški bele polti, ali pa vsaj anglosaškega porekla. Pika.

Med več kot 500 filmskimi naslovi, ki so se v devetih desetletjih v vlogi nominirancev – finalistov kategorije za najboljši film, podali v boj za najbolj prestižnega med kipci, je bilo le 14 takih, ki so jih ustvarile režiserke. Seveda kipca ni videlo nobeno izmed njih. Ste resnično pripravljeni verjeti, da v vsem tem času ni bilo enega samega dela, ki bi ga ustvarila režiserka in bi si zaslužilo to nagrado? Verjamete, da je bilo v dobrih 90 letih le sedem režiserk tako prepričljivih, da so pristale med finalnimi nominiranci v kategoriji najboljše režije? Verjetno ni naključje, da edina z oskarjem nagrajena režiserka, Kathryn Bigelow, snema pravzaprav »moške« filme.

A pustimo oskarje in člane akademije, ki so očitno vse do letošnjega leta verjeli, da pri estetskem presežku v filmski umetnosti odločilno vlogo odigra anatomija. Te okostenele, na obrambi lastnih privilegijev utemeljene institucije, tudi letošnje »odkritje« ženske-režiserke – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov še Emeralde Fennell, avtorice Obetavne mlade ženske –, ne more več rešiti. Še manj pa njihovo »reševanje« potrebujejo dela, kakršna je Dežela nomadov.

Namreč, čeprav je Dežela nomadov v številnih pogledih skoraj diametralno nasprotna delom, kakršna je praviloma nagrajevala Akademija – od izrazite nekonfliktnosti njene pripovedi, pa vse do dejstva, da ne slavi dejanj izstopajočih posameznikov, pač pa se pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti – pa to prav v ničemer ne zmanjša, omeji čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodb, ki jo te pripovedujejo.

Delo se prične z navidezno suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema sicer gledalec zasluti takoj, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno neposrednim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja Empire, ki je po zaprtju tovarne ostal brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to, s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.

 


17.09.2018

Janez Matičič: Toccata (iz Suite št. 1)

Vsebine Programa Ars


17.09.2018

Janez Matičič: Gavotte (iz Suite št. 1)

Vsebine Programa Ars


17.09.2018

Janez Matičič: Canon (iz Suite št. 1)

Vsebine Programa Ars


24.08.2018

O manjšinah v živo iz stare Ljubljane

Tema tokratne oddaje so različne manjšine, v njej pa sodelujejo pisateljica in poslanka Nataša Sukič, predsednik Sveta romske skupnosti Republike Slovenije Jožek Horvat Muc ter kulturni antropolog in sodelavec Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu Milan Obid. V pogovoru z Markom Goljo nam vsaj nekoliko približujejo manjšinsko izkušnjo, stvarnost in morda tudi prihodnost.


23.08.2018

Koncert: skupina Šukar

Vsebine Programa Ars


18.08.2018

Ars - spot 3

Vsebine Programa Ars


18.08.2018

Ars - spot 4

LOJTRAK K K K K K....


18.08.2018

Ars - spot 2

Vsebine Programa Ars


18.08.2018

Ars - spot 1

Vsebine Programa Ars


06.08.2018

Od Vinjet do Podob iz sanj – proza Ivana Cankarja – 4. oddaja

V ciklu oddaj, ki jih z imenom Od Vinjet do Podob iz sanj poleti predvajamo v terminu ponedeljkove ponovitve Kulturne panorame, boste zdaj lahko prisluhnili zadnji izmed štirih oddaj, ki jih je leta 1976 pripravil akademik dr. Janko Kos ter v njih predstavil in razčlenil prozo Ivana Cankarja. Tokrat bomo poslušali zgodbo o grbcu iz romana Novo življenje, črtico Na Golgato iz knjige Mimo življenja, črtico Sova iz zbirke Moja njiva ter odlomek iz uvoda v Podobe iz sanj, interpretirali jih bodo dramski igralci Boris Kralj, Boris Juh in Jerca Mrzel. Oddajo je z glasbo opremil Peter Čare, režiral pa Aleš Jan.


30.07.2018

Od Vinjet do Podob iz sanj – proza Ivana Cankarja – 3. oddaja

V terminu ponedeljkovih ponovitev oddaje Kulturna panorama to poletje ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja ponavljamo nekaj literarnih oddaj, v katerih predstavljamo in razčlenjujemo njegovo prozo. Dali smo jim skupen naslov Od Vinjet do Podob iz sanj. Sklenjeni cikel štirih oddaj je leta 1976 pripravil akademik dr. Janko Kos in tokrat bo na vrsti ponovitev tretje. Svoje razmišljanje je oprl na odlomke iz Cankarjevih del Nina, Martin Kačur, Milan in Milena ter črtic Noč in Večerna molitev iz zbirke Moja njiva. Interpretirali so jih dramski igralci Boris Kralj, Boris Juh, Jerca Mrzel in Rudi Kosmač. Oddajo je z glasbo opremil Peter Čare, režiral pa Aleš Jan.


23.07.2018

Od Vinjet do Podob iz sanj – proza Ivana Cankarja - 2. oddaja

V terminu ponedeljkovih ponovitev oddaje Kulturna panorama to poletje ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja ponavljamo nekaj literarnih oddaj, v katerih predstavljamo in razčlenjujemo njegovo prozo. Oddajam smo dali skupen naslov Od Vinjet do Podob iz sanj. Zaključen cikel štirih oddaj je leta 1976 pripravil akademik Janko Kos in tokrat bomo ponovili drugo, v kateri je povezal odlomke iz Cankarjevih del: Hiše Marije pomočnice, Gospe Judit, Kurenta ter črtico Tičnica iz zbirke Moja njiva. Interpretirali so jih dramski igralci Boris Kralj, Jerca Mrzel, Boris Juh in Rudi Kosmač. Oddajo je z glasbo opremil Peter Čare, režiral pa Aleš Jan.


16.07.2018

Ivan Cankar: Od vinjet do Podob iz sanj (1)

V terminu ponedeljkovih ponovitev oddaje Kulturna panorama bomo to poletje ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja ponovili nekaj literarnih oddaj, v katerih predstavljamo in razčlenjujemo njegovo prozo. Oddajam smo dali skupen naslov Od Vinjet do Podob iz sanj. Zaključen cikel štirih oddaj je leta 1976 pripravil akademik Janko Kos in v prvo je vključil odlomke iz romana Na klancu, epiloga k zbirki črtic in novel Vinjete, odlomek iz pisma Zofki Kveder, črtico Med zvezdami iz zbirke Podobe iz sanj in odlomek zadnjega poglavja povesti Hlapec Jernej in njegova pravica. Literarna besedila so interpretirali dramski igralci Boris Kralj, Rudi Kosmač, Boris Juh in Jerca Mrzel, režiral je Aleš Jan.


Stran 97 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov