Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju." - Gorazd Trušnovec
Undine je zgodovinarka in vodnica v berlinskem muzeju, specializirana za pretekli razvoj velemesta. Ko jo partner prevara, mu zagrozi, da ga bo morala ubiti, če jo misli zapustiti. A isti dan spozna tudi sama drugega moškega – potapljača, ki se ukvarja s podvodnimi popravili. Undina pa je tudi drugo ime za vodno nimfo, eno od štirih elementarnih bitij, ki lahko pridobi dušo le, če se poroči s človekom ...
Undine (2020) je tudi naslov novega filma Christiana Petzolda, ki je tekmoval na lanskem Berlinalu, igralka Paula Beer pa je tam prejela srebrnega medveda za najboljšo žensko vlogo. Petzold velja – skupaj s Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec – za enega od utemeljiteljev tako imenovane »berlinske filmske šole«, iz katere prihajajo dela, ki jih je težko spraviti na skupni imenovalec, jih je pa lahko prepoznati, predvsem po nekoliko počasnejšem ritmu in pripovedi, gospodarnem pristopu oziroma svojevrstnem minimalizmu ter osredotočanju na posameznike.
Film Undine je v precejšnji meri naslonjen na mitologijo, za lažje razumevanje pripovedne celote pa se je dobro spomniti vsaj Andersenove Male morske deklice, ki ima iste tematske korenine. Na prvi pogled se skoraj zdi, da se je tokrat Petzold, eden najbolj priznanih nemških cienastov, vsaj z eno nogo podal na teritorji Davida Lyncha s preizpraševanjem posameznikove identitete, pripovedne dvoumnosti in psiholoških fluidnosti. A z drugo ostaja trdno v berlinski šoli realizma vsakdanjosti, ne pozabi pa niti na zgodovinsko ozadje, ki ga je mojstrsko vtkal v svojem doslej najuspešnejšem celovečercu Barbara (2012).
Zdi se, da hoče z vsakim prizorom zlesti svojim likom pod kožo in pod površje vidnega, pa naj bo izgovor za to detajlna zgodovina berlinskega urbanizma ali pa podvodni inženiring ... V vsakem primeru pa očara s skoraj sanjskim, hipnotičnim vizualnim pristopom, tako s kamero kot z montažo, še podčrtano s ponavljajočim se predvajanjem Bachove priredbe Koncerta za čembalo v d-molu. Rezultat je nenavaden spoj vsakdanjega in presežnega, še kako sodobno filmsko delo in obenem starogrška drama o neizbežnosti usode oziroma večnem vračanju enakega. Na kar lepo opozorita tudi prispodoba gradnje sodobnega berlinskega muzeja v arhaični obliki ter zgovoren avtorski presek arhitekturnega in filmskega prostora.
Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju.
"Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju." - Gorazd Trušnovec
Undine je zgodovinarka in vodnica v berlinskem muzeju, specializirana za pretekli razvoj velemesta. Ko jo partner prevara, mu zagrozi, da ga bo morala ubiti, če jo misli zapustiti. A isti dan spozna tudi sama drugega moškega – potapljača, ki se ukvarja s podvodnimi popravili. Undina pa je tudi drugo ime za vodno nimfo, eno od štirih elementarnih bitij, ki lahko pridobi dušo le, če se poroči s človekom ...
Undine (2020) je tudi naslov novega filma Christiana Petzolda, ki je tekmoval na lanskem Berlinalu, igralka Paula Beer pa je tam prejela srebrnega medveda za najboljšo žensko vlogo. Petzold velja – skupaj s Thomasom Arslanom in Angelo Schanelec – za enega od utemeljiteljev tako imenovane »berlinske filmske šole«, iz katere prihajajo dela, ki jih je težko spraviti na skupni imenovalec, jih je pa lahko prepoznati, predvsem po nekoliko počasnejšem ritmu in pripovedi, gospodarnem pristopu oziroma svojevrstnem minimalizmu ter osredotočanju na posameznike.
Film Undine je v precejšnji meri naslonjen na mitologijo, za lažje razumevanje pripovedne celote pa se je dobro spomniti vsaj Andersenove Male morske deklice, ki ima iste tematske korenine. Na prvi pogled se skoraj zdi, da se je tokrat Petzold, eden najbolj priznanih nemških cienastov, vsaj z eno nogo podal na teritorji Davida Lyncha s preizpraševanjem posameznikove identitete, pripovedne dvoumnosti in psiholoških fluidnosti. A z drugo ostaja trdno v berlinski šoli realizma vsakdanjosti, ne pozabi pa niti na zgodovinsko ozadje, ki ga je mojstrsko vtkal v svojem doslej najuspešnejšem celovečercu Barbara (2012).
Zdi se, da hoče z vsakim prizorom zlesti svojim likom pod kožo in pod površje vidnega, pa naj bo izgovor za to detajlna zgodovina berlinskega urbanizma ali pa podvodni inženiring ... V vsakem primeru pa očara s skoraj sanjskim, hipnotičnim vizualnim pristopom, tako s kamero kot z montažo, še podčrtano s ponavljajočim se predvajanjem Bachove priredbe Koncerta za čembalo v d-molu. Rezultat je nenavaden spoj vsakdanjega in presežnega, še kako sodobno filmsko delo in obenem starogrška drama o neizbežnosti usode oziroma večnem vračanju enakega. Na kar lepo opozorita tudi prispodoba gradnje sodobnega berlinskega muzeja v arhaični obliki ter zgovoren avtorski presek arhitekturnega in filmskega prostora.
Undine prinaša magični realizem v odčarani svet in je sodobna urbana melodrama, obešena na mitološko okostje, ki globokih čustev ne prinaša na pladnju.
Literarno nagrado kritiško sito, deseto po vrsti, je pred nekaj urami prejel Muanis Sinanović, in sicer za svojo četrto pesniško zbirko Krhke karavane. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, v končni žiriji pa je sodelovalo 12 članov društva.
.abeceda [ansambel za novo glasbo] deluje v sklopu Inštituta .abeceda. Delovanja zasedbe je mogoče razumeti dvoplastno. Obenem gre za združenje glasbenikov, ki lahko delujejo kot standardna komorna zasedba, specializirana za izvajanje sodobne glasbe, po drugi strani pa gre za širšo platformo, ki je trdno vpeta v opravilnost celotnega Inštituta .abeceda. V tem pogledu ponuja možnost za delovanje, preizkušanje ter predstavitve mladim skladateljem in izvajalcem, torej je nekakšen laboratorij za zagotavljanje infrastrukturne opore.
V ljubljanski Drami je bila sinoči premierno uprizorjena monodramska pripoved vsestranskega umetnika Jana Fabra, ki je tudi tokrat v avtorski projekt Nočni pisec združil različne umetniške izraze in teme, dnevniške zapiske, odlomke iz gledaliških besedil in znane skladbe, ki se vpletajo v njegovo biografijo. V slovenski različici predstave, ki je del širšega evropskega eksperimenta, je podobo Fabrovega alter ega poosebil in utelesil igralec Marko Mandić. Predstavo si je ogledala Magda Tušar.
Danes pozno popoldne je bila v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki slavnost s podelitvijo Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno slovensko literarno delo s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja. Že več kot mesec dni vemo, da so bili nominiranci štirje avtorji romanov: Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, izmed njih pa je žirija izbrala roman Škrbine Gašperja Kralja.
Nocoj bodo v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki drugič podelili Cankarjevo nagrado; leta 2019 so jo ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – kot poklon velikemu književniku in kot priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja (pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev). Žirija, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Ana Geršak, Niko Grafenauer, Darja Pavlič in Ivan Verč, je že aprila izbrala štiri nominirance - letos so to samo romani: Luknje Andreja Blatnika, Škrbine Gašperja Kralja, Pripovedovalec Mirane Likar in Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič.
Primož Trdan in Lidija Hartman v živo s snemanja koncerta na strehi Radia Slovenija
Vsebine Programa Ars
Z odprtjem skupinske razstave Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov se danes začenja obeleževanje 5. obletnice ustanovitve Dobre Vage, galerijskega, razstavnega in projektnega prostora pod arkadami na ljubljanski tržnici. Glavne programske smernice so: kolektivno vodenje galerije ter spodbujanje mladih umetnic in umetnikov v treh programskih sklopih Odprti atelje, Umetnik/umetnica na mesec ter prodajna galerija. Prispevek je pripravila Petra Tanko.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat predvajamo komorni skladbi Alfreda Šnitkeja, Klavirski trio in Sonato za violončelo in klavir št. 1. Šnitke je z neverjetno lahkoto uporabljal sredstva iz različnih glasbenih govoric, ki so mu bila na voljo, jih združeval ali ločeval kot dobesedne ali variirane citate, izkrivljene, predelane in na novo ustvarjene, ter povezoval na videz nasprotujoče si glasbene odlomke ali zvočne skupke. V glasbi Alfreda Šnitkeja je pomembno komponento pomenila ideja minljivosti in minevanja. Muzikolog Theodor Adorno je zapisal, da je bil celoten opus Alfreda Šnitkeja usmerjen h kompozicijskim preoblikovanjem, ki so predstavljala metaforo izginevanja, njegova glasba je bila slovo od življenja. Tudi sam skladatelj je rekel, da je nekoč na papir zapisal prečudovit akord, ki je kmalu za tem zarjavel.
Razstava Živimo v vznemirljivih časih, ki jo je pretekli teden odpovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, ponovno vznemirja. V Koroški galeriji likovnih umetnosti so s strani ministrstva prejeli danes klic, da ministrstvo ne odpoveduje razstave, ki naj bi bila na ogled med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije v Evropskem parlamentu. V galeriji se bodo najprej posvetovali z umetniki ali bodo razstavo, po vseh peripetijah, kljub temu izvedli.
Zgodovinski spomin ohranjamo s pomočjo in močjo podob. Kolektivni spomin Slovenk in Slovencev je zaznamovalo tudi dogajanje pred 30 leti. V narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je na ogled razstava fotografij ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, kot jo je ovekovečil fotoreporter Srđjan Živulović. Leta bežijo in spomini bledijo. Tri desetletja po prelomnih dogodkih je jasno, da je Živulović eden tistih fotoreporterjev, ki so za vedno zaznamovali kolektivne impresije Slovencev. Podobe osamosvojitve v našem spominu so velikokrat prav njegove fotoreporterske stvaritve.
Začetek gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice se odmika tudi zato, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana ne zmoreta skleniti dogovora o zemljiščih v lasti ljubljanske občine. Nacionalni svet za kulturo zato obe strani poziva, naj do konca junija skleneta dogovor, saj je od tega odvisna usoda gradbenega dovoljenja za projekt NUK2. Blaž Mazi
Neveljaven email naslov