Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov