Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je bilo pred izumrtjem ljudi videti tipično človeško stanovanje?
»Neki človek je leta 2006 po človeškem štetju v knjigi The Revenge of Gaia napovedal, da bodo leta 2020 človeškega štetja ekstremne vremenske razmere postale norma in da bodo ljudje priča vse pogostejšim naravnim katastrofam. V letu 2020 so se njegove napovedi uresničile.«
Te besede nas pozdravijo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje v Ljubljani, kjer je trenutno na ogled njihova razstava Počivajte v miru, ljudje, ki razmišlja o vlogi oblikovanja v obdobju kapitalistične hiperprodukcije.
Razstava nas postavi v čas po letu 2041, ko je dokončno izumrla človeška vrsta. Natančen vzrok izumrtja ni znan, predvideva pa se, da je bilo povezano s posledicami ekonomskega sistema, ki je temeljil na neskončni rasti in akumulaciji kapitala in je v desetletju pred koncem prerasel v emocionalno ekonomijo, še beremo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje. Ta se na razstavi prelevi v tipično človeško bivališče, kot je ostalo ohranjeno od izumrtja in ogledamo si, kako je v svojih zadnjih letih živel človek, je povedala Tamara Lašič J.
Kako smo torej pred izumrtjem živeli ljudje? Virtualno smo potovali na nekoč obstoječe destinacije, sistem za hrano jo je proizvajal glede na izbrana čustva, pozitivna so seveda stala več, sistem nakupovanja nam je pakete dostavljal naravnost v dnevno sobo, produkti pa so nam bili ponujeni na podlagi čustev. Pozitivna čustva pa smo si lahko priigrali tudi na loteriji, kjer smo zastavili svoja lastna čustva. Ekonomija je torej čedalje bolj izkoriščala naše emocije, oglaševanje pa je prodrlo celo v naše sanje, saj smo spali ob pomoči aplikacije, ki omogoča osnoven način spanja z oglasi v sanjah in plačljivi način, kjer sanje izbiramo.
Razstava teme in možen razvoj našega življenja stopnjuje do absurda, a dileme in izzivi oblikovanja, ki jih izpostavlja, seveda obstajajo že danes – nenazadnje je poglavitna naloga oblikovanja, da produkti v posamezniku vzbudijo pozitivna čustva in asociacije. Če se po eni strani kapitalizem ob pomoči oblikovanja čedalje bolj zažira v vse pore našega življenja, pa se po drugi strani veča tudi zavest o pomenu in vlogi oblikovanja v družbi. Studio Ljudje na to ne opozarja le z umetniškimi projekti, temveč tudi z oblikovalskim delom za naročnike. Taka je bila denimo podoba 26.ga Bienala oblikovanja, za katero so prejeli tudi veliko nagrado Brumen. Tamara Lašič je povedala, da sami na odgovornost do družbe skušajo opozarjati tudi naročnike, ta naloga pa je povezana tudi s končnimi uporabniki in sama vidi še veliko možnosti za razvoj.
Potrošnike, oblikovalce, naročnike predvsem pa verjetno odločevalce torej čaka še veliko dela, da se realnost, kot jo slika studio Ljudje, ne bo uresničila in bo ostalo zgolj pri duhoviti razstavi, ki na absurden in na videz lahkoten način razmišlja o pomembnih in težkih temah.
Kakšno je bilo pred izumrtjem ljudi videti tipično človeško stanovanje?
»Neki človek je leta 2006 po človeškem štetju v knjigi The Revenge of Gaia napovedal, da bodo leta 2020 človeškega štetja ekstremne vremenske razmere postale norma in da bodo ljudje priča vse pogostejšim naravnim katastrofam. V letu 2020 so se njegove napovedi uresničile.«
Te besede nas pozdravijo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje v Ljubljani, kjer je trenutno na ogled njihova razstava Počivajte v miru, ljudje, ki razmišlja o vlogi oblikovanja v obdobju kapitalistične hiperprodukcije.
Razstava nas postavi v čas po letu 2041, ko je dokončno izumrla človeška vrsta. Natančen vzrok izumrtja ni znan, predvideva pa se, da je bilo povezano s posledicami ekonomskega sistema, ki je temeljil na neskončni rasti in akumulaciji kapitala in je v desetletju pred koncem prerasel v emocionalno ekonomijo, še beremo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje. Ta se na razstavi prelevi v tipično človeško bivališče, kot je ostalo ohranjeno od izumrtja in ogledamo si, kako je v svojih zadnjih letih živel človek, je povedala Tamara Lašič J.
Kako smo torej pred izumrtjem živeli ljudje? Virtualno smo potovali na nekoč obstoječe destinacije, sistem za hrano jo je proizvajal glede na izbrana čustva, pozitivna so seveda stala več, sistem nakupovanja nam je pakete dostavljal naravnost v dnevno sobo, produkti pa so nam bili ponujeni na podlagi čustev. Pozitivna čustva pa smo si lahko priigrali tudi na loteriji, kjer smo zastavili svoja lastna čustva. Ekonomija je torej čedalje bolj izkoriščala naše emocije, oglaševanje pa je prodrlo celo v naše sanje, saj smo spali ob pomoči aplikacije, ki omogoča osnoven način spanja z oglasi v sanjah in plačljivi način, kjer sanje izbiramo.
Razstava teme in možen razvoj našega življenja stopnjuje do absurda, a dileme in izzivi oblikovanja, ki jih izpostavlja, seveda obstajajo že danes – nenazadnje je poglavitna naloga oblikovanja, da produkti v posamezniku vzbudijo pozitivna čustva in asociacije. Če se po eni strani kapitalizem ob pomoči oblikovanja čedalje bolj zažira v vse pore našega življenja, pa se po drugi strani veča tudi zavest o pomenu in vlogi oblikovanja v družbi. Studio Ljudje na to ne opozarja le z umetniškimi projekti, temveč tudi z oblikovalskim delom za naročnike. Taka je bila denimo podoba 26.ga Bienala oblikovanja, za katero so prejeli tudi veliko nagrado Brumen. Tamara Lašič je povedala, da sami na odgovornost do družbe skušajo opozarjati tudi naročnike, ta naloga pa je povezana tudi s končnimi uporabniki in sama vidi še veliko možnosti za razvoj.
Potrošnike, oblikovalce, naročnike predvsem pa verjetno odločevalce torej čaka še veliko dela, da se realnost, kot jo slika studio Ljudje, ne bo uresničila in bo ostalo zgolj pri duhoviti razstavi, ki na absurden in na videz lahkoten način razmišlja o pomembnih in težkih temah.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov