Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je bilo pred izumrtjem ljudi videti tipično človeško stanovanje?
»Neki človek je leta 2006 po človeškem štetju v knjigi The Revenge of Gaia napovedal, da bodo leta 2020 človeškega štetja ekstremne vremenske razmere postale norma in da bodo ljudje priča vse pogostejšim naravnim katastrofam. V letu 2020 so se njegove napovedi uresničile.«
Te besede nas pozdravijo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje v Ljubljani, kjer je trenutno na ogled njihova razstava Počivajte v miru, ljudje, ki razmišlja o vlogi oblikovanja v obdobju kapitalistične hiperprodukcije.
Razstava nas postavi v čas po letu 2041, ko je dokončno izumrla človeška vrsta. Natančen vzrok izumrtja ni znan, predvideva pa se, da je bilo povezano s posledicami ekonomskega sistema, ki je temeljil na neskončni rasti in akumulaciji kapitala in je v desetletju pred koncem prerasel v emocionalno ekonomijo, še beremo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje. Ta se na razstavi prelevi v tipično človeško bivališče, kot je ostalo ohranjeno od izumrtja in ogledamo si, kako je v svojih zadnjih letih živel človek, je povedala Tamara Lašič J.
Kako smo torej pred izumrtjem živeli ljudje? Virtualno smo potovali na nekoč obstoječe destinacije, sistem za hrano jo je proizvajal glede na izbrana čustva, pozitivna so seveda stala več, sistem nakupovanja nam je pakete dostavljal naravnost v dnevno sobo, produkti pa so nam bili ponujeni na podlagi čustev. Pozitivna čustva pa smo si lahko priigrali tudi na loteriji, kjer smo zastavili svoja lastna čustva. Ekonomija je torej čedalje bolj izkoriščala naše emocije, oglaševanje pa je prodrlo celo v naše sanje, saj smo spali ob pomoči aplikacije, ki omogoča osnoven način spanja z oglasi v sanjah in plačljivi način, kjer sanje izbiramo.
Razstava teme in možen razvoj našega življenja stopnjuje do absurda, a dileme in izzivi oblikovanja, ki jih izpostavlja, seveda obstajajo že danes – nenazadnje je poglavitna naloga oblikovanja, da produkti v posamezniku vzbudijo pozitivna čustva in asociacije. Če se po eni strani kapitalizem ob pomoči oblikovanja čedalje bolj zažira v vse pore našega življenja, pa se po drugi strani veča tudi zavest o pomenu in vlogi oblikovanja v družbi. Studio Ljudje na to ne opozarja le z umetniškimi projekti, temveč tudi z oblikovalskim delom za naročnike. Taka je bila denimo podoba 26.ga Bienala oblikovanja, za katero so prejeli tudi veliko nagrado Brumen. Tamara Lašič je povedala, da sami na odgovornost do družbe skušajo opozarjati tudi naročnike, ta naloga pa je povezana tudi s končnimi uporabniki in sama vidi še veliko možnosti za razvoj.
Potrošnike, oblikovalce, naročnike predvsem pa verjetno odločevalce torej čaka še veliko dela, da se realnost, kot jo slika studio Ljudje, ne bo uresničila in bo ostalo zgolj pri duhoviti razstavi, ki na absurden in na videz lahkoten način razmišlja o pomembnih in težkih temah.
Kakšno je bilo pred izumrtjem ljudi videti tipično človeško stanovanje?
»Neki človek je leta 2006 po človeškem štetju v knjigi The Revenge of Gaia napovedal, da bodo leta 2020 človeškega štetja ekstremne vremenske razmere postale norma in da bodo ljudje priča vse pogostejšim naravnim katastrofam. V letu 2020 so se njegove napovedi uresničile.«
Te besede nas pozdravijo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje v Ljubljani, kjer je trenutno na ogled njihova razstava Počivajte v miru, ljudje, ki razmišlja o vlogi oblikovanja v obdobju kapitalistične hiperprodukcije.
Razstava nas postavi v čas po letu 2041, ko je dokončno izumrla človeška vrsta. Natančen vzrok izumrtja ni znan, predvideva pa se, da je bilo povezano s posledicami ekonomskega sistema, ki je temeljil na neskončni rasti in akumulaciji kapitala in je v desetletju pred koncem prerasel v emocionalno ekonomijo, še beremo ob vstopu v prostore oblikovalskega studia Ljudje. Ta se na razstavi prelevi v tipično človeško bivališče, kot je ostalo ohranjeno od izumrtja in ogledamo si, kako je v svojih zadnjih letih živel človek, je povedala Tamara Lašič J.
Kako smo torej pred izumrtjem živeli ljudje? Virtualno smo potovali na nekoč obstoječe destinacije, sistem za hrano jo je proizvajal glede na izbrana čustva, pozitivna so seveda stala več, sistem nakupovanja nam je pakete dostavljal naravnost v dnevno sobo, produkti pa so nam bili ponujeni na podlagi čustev. Pozitivna čustva pa smo si lahko priigrali tudi na loteriji, kjer smo zastavili svoja lastna čustva. Ekonomija je torej čedalje bolj izkoriščala naše emocije, oglaševanje pa je prodrlo celo v naše sanje, saj smo spali ob pomoči aplikacije, ki omogoča osnoven način spanja z oglasi v sanjah in plačljivi način, kjer sanje izbiramo.
Razstava teme in možen razvoj našega življenja stopnjuje do absurda, a dileme in izzivi oblikovanja, ki jih izpostavlja, seveda obstajajo že danes – nenazadnje je poglavitna naloga oblikovanja, da produkti v posamezniku vzbudijo pozitivna čustva in asociacije. Če se po eni strani kapitalizem ob pomoči oblikovanja čedalje bolj zažira v vse pore našega življenja, pa se po drugi strani veča tudi zavest o pomenu in vlogi oblikovanja v družbi. Studio Ljudje na to ne opozarja le z umetniškimi projekti, temveč tudi z oblikovalskim delom za naročnike. Taka je bila denimo podoba 26.ga Bienala oblikovanja, za katero so prejeli tudi veliko nagrado Brumen. Tamara Lašič je povedala, da sami na odgovornost do družbe skušajo opozarjati tudi naročnike, ta naloga pa je povezana tudi s končnimi uporabniki in sama vidi še veliko možnosti za razvoj.
Potrošnike, oblikovalce, naročnike predvsem pa verjetno odločevalce torej čaka še veliko dela, da se realnost, kot jo slika studio Ljudje, ne bo uresničila in bo ostalo zgolj pri duhoviti razstavi, ki na absurden in na videz lahkoten način razmišlja o pomembnih in težkih temah.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov