Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko muzejsko društvo v Velenju za muzealske dosežke v letu 2020 podelilo Valvasorjeva odličja
Letošnjo bolj slavnostno podelitev - saj gre tokrat za 50-o obletnico prve - so morali zaradi znanih ukrepov z maja prestaviti na september. Edina letošnja kandidatka za Valvasorjevo nagrado za življensko delo je bila tokrat tudi prejemnica tega najvišjega muzealskega odličja, kustosinja v Galeriji Velenje mag. Milena Koren Božiček, za dolgoletno strokovno delo na področju ohranjanja kulturne dediščine in prispevka h galerijski ponudbi in k razvoju te galerije. Kot umetnostna zgodovinarka je v začetku 80-ih let vzporedno poučevala na tamkajšni šoli in v Knjižnici Kulturnega centra Ivan Napotnik vzpostavila galerijski kotiček, iz katerega se je skozi desetletja razvila Galerija Velenje v okviru Festivala Velenje. Ob prejemu nagrade je opozorila na to, da je muzealsko delo skupinsko. Z razstavami in študijami je obudila na pol pozabljene slikarke Miro Pregelj, Eldo Piščanec in Majdo Kurnik, ki je lani v Velenju dobila stalno razstavo. Preučila in predstavila je tudi dva umetnika iz Velenja, Alojza Zavolovška in Cirila Cesarja, skupaj z Narodno galerijo pa pripravila retrospektivno razstavo kiparja Ivana Napotnika, ki so jo leta 2008 predstavili tudi v Akademie der bildenden Künste na Dunaju.
Komisija društva je letos podelila 8 častnih Valvasorjevih priznanj za prispevek pri ohranjanju dediščine nekaj društvom in posameznikom za donacije. Podelili pa so kar 3 Valvasorjeve nagrade za enkratne dosežke. Za lansko razstavo »100 let novomeške pomladi« v Novem mestu jo je prejela avtorska skupina, ki je na dveh lokacijah Dolenjskega muzeja s konceptualno in domišljeno razstavo obudila spomin na mlade umetnike, ki so postavili izhodišče ekspresionizma in avantgarde pri nas. Muzealsko nagrado za dosežek je prejela avtorska skupina sedmih dediščinarjev Narodnega muzeja Slovenije za stalno razstavo »Zgodbe s stičišča svetov«. Gre za muzejsko pripoved o življenju ljudi na ozemlju današnje države od starejše kamene dobe pa do konca srednjega veka. Nastajala je od leta 2014 pa do lani, ko so jo sklenili, in bo seveda ostala na ogled. Tretjo letošnjo Valvasorjevo nagrado za dosežek pa je za razstavo »Koncentracijsko taborišče Ljubelj/Mauthausen od 1943 do 1945« prejela avtorska skupina Tržiškega muzeja pod vodstvom kustosinje Jane Babšek. Na obeh straneh Karavank sta bili v tem obdobju dve podružnici uničevalnega taborišča Mauthausen v Zgornji Avstriji z jetniki, ki so prisilno kopali predor Ljubelj pod nadzorom SS, zločinske vojaške formacije NSDAP. Jana Babšek nam je po telefonu povedala, da so razstavo posvetili umrlim in preživelim taboriščnikom, predvsem pa spominu na ta čas. Lani dopolnjena razstava in območje nekdanjega taborišča je od leta 1999 kulturni spomenik državnega pomena.
Slovensko muzejsko društvo v Velenju za muzealske dosežke v letu 2020 podelilo Valvasorjeva odličja
Letošnjo bolj slavnostno podelitev - saj gre tokrat za 50-o obletnico prve - so morali zaradi znanih ukrepov z maja prestaviti na september. Edina letošnja kandidatka za Valvasorjevo nagrado za življensko delo je bila tokrat tudi prejemnica tega najvišjega muzealskega odličja, kustosinja v Galeriji Velenje mag. Milena Koren Božiček, za dolgoletno strokovno delo na področju ohranjanja kulturne dediščine in prispevka h galerijski ponudbi in k razvoju te galerije. Kot umetnostna zgodovinarka je v začetku 80-ih let vzporedno poučevala na tamkajšni šoli in v Knjižnici Kulturnega centra Ivan Napotnik vzpostavila galerijski kotiček, iz katerega se je skozi desetletja razvila Galerija Velenje v okviru Festivala Velenje. Ob prejemu nagrade je opozorila na to, da je muzealsko delo skupinsko. Z razstavami in študijami je obudila na pol pozabljene slikarke Miro Pregelj, Eldo Piščanec in Majdo Kurnik, ki je lani v Velenju dobila stalno razstavo. Preučila in predstavila je tudi dva umetnika iz Velenja, Alojza Zavolovška in Cirila Cesarja, skupaj z Narodno galerijo pa pripravila retrospektivno razstavo kiparja Ivana Napotnika, ki so jo leta 2008 predstavili tudi v Akademie der bildenden Künste na Dunaju.
Komisija društva je letos podelila 8 častnih Valvasorjevih priznanj za prispevek pri ohranjanju dediščine nekaj društvom in posameznikom za donacije. Podelili pa so kar 3 Valvasorjeve nagrade za enkratne dosežke. Za lansko razstavo »100 let novomeške pomladi« v Novem mestu jo je prejela avtorska skupina, ki je na dveh lokacijah Dolenjskega muzeja s konceptualno in domišljeno razstavo obudila spomin na mlade umetnike, ki so postavili izhodišče ekspresionizma in avantgarde pri nas. Muzealsko nagrado za dosežek je prejela avtorska skupina sedmih dediščinarjev Narodnega muzeja Slovenije za stalno razstavo »Zgodbe s stičišča svetov«. Gre za muzejsko pripoved o življenju ljudi na ozemlju današnje države od starejše kamene dobe pa do konca srednjega veka. Nastajala je od leta 2014 pa do lani, ko so jo sklenili, in bo seveda ostala na ogled. Tretjo letošnjo Valvasorjevo nagrado za dosežek pa je za razstavo »Koncentracijsko taborišče Ljubelj/Mauthausen od 1943 do 1945« prejela avtorska skupina Tržiškega muzeja pod vodstvom kustosinje Jane Babšek. Na obeh straneh Karavank sta bili v tem obdobju dve podružnici uničevalnega taborišča Mauthausen v Zgornji Avstriji z jetniki, ki so prisilno kopali predor Ljubelj pod nadzorom SS, zločinske vojaške formacije NSDAP. Jana Babšek nam je po telefonu povedala, da so razstavo posvetili umrlim in preživelim taboriščnikom, predvsem pa spominu na ta čas. Lani dopolnjena razstava in območje nekdanjega taborišča je od leta 1999 kulturni spomenik državnega pomena.
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov