Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Annette Krauss v ljubljanski galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji
Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk:
»Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči.«
Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: »Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel.«
Annette Krauss v ljubljanski Galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji
Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski Galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk:
"Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči."
Razstava v galeriji Škuc je zasnovana kot arhiv, v katerem spoznamo izvedbe projekta v več zahodnoevropskih državah. Nastalih del doslej še ni razstavila v tej obliki, temveč vedno ob delavnicah. Kaj razmišlja ob pogledu nazaj?
"Ko gledam nazaj, sem se naučila predvsem, koliko moči je v performativnem pristopu in telesnem raziskovanju vsakodnevnega prostora, bodisi šole ali drugih javnih prostorov. Ena od skupin se je denimo spraševala, zakaj hodimo prav po določenem delu hodnika, raziskovali so, kako večinoma hodijo in skušali to spremeniti in hoditi recimo tik ob steni … Pogosto razmišljamo tudi o jeziku in iščemo različne izraze za »skriti« in »kurikulum«. To je pripeljalo do tega, da učenci sami poimenujejo svoje delo, eden od primerov je bil denimo – Študije pod krinko. Poimenovanje je ključno, tu vidim, kako projekt postaja zares njihov."
Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: "Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel."
Annette Krauss v ljubljanski galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji
Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk:
»Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči.«
Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: »Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel.«
Annette Krauss v ljubljanski Galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji
Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski Galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk:
"Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči."
Razstava v galeriji Škuc je zasnovana kot arhiv, v katerem spoznamo izvedbe projekta v več zahodnoevropskih državah. Nastalih del doslej še ni razstavila v tej obliki, temveč vedno ob delavnicah. Kaj razmišlja ob pogledu nazaj?
"Ko gledam nazaj, sem se naučila predvsem, koliko moči je v performativnem pristopu in telesnem raziskovanju vsakodnevnega prostora, bodisi šole ali drugih javnih prostorov. Ena od skupin se je denimo spraševala, zakaj hodimo prav po določenem delu hodnika, raziskovali so, kako večinoma hodijo in skušali to spremeniti in hoditi recimo tik ob steni … Pogosto razmišljamo tudi o jeziku in iščemo različne izraze za »skriti« in »kurikulum«. To je pripeljalo do tega, da učenci sami poimenujejo svoje delo, eden od primerov je bil denimo – Študije pod krinko. Poimenovanje je ključno, tu vidim, kako projekt postaja zares njihov."
Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: "Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel."
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov