Njegova bibliografija obsega trinajst pesniških zbirk, deset romanov, dvajset del za otroke in mladino, zbirko kratke proze ter številne eseje.

V oseminosemdesetem letu starosti je umrl Jože Snoj, slovenski pesnik, pisatelj in esejist, ki je še letos objavil zadnjo knjigo z naslovom Nadaljevanje prihodnjič. Izšla je pri KUD Logos.

Jože Snoj se je rodil v Mariboru, njegovo mladost sta zaznamovali vojna in revolucija in ta tematika je bila odločilna za njegovi najbolj izstopajoči prozni deli Gavžen hrib in Fuga v križu. Začel pa je s poezijo, prvo pesniško zbirko je objavil leta 1963. Pozneje je napisal številna prozna dela, v sedemdesetih letih je začel ustvarjati tudi za otroke.

Jože Snoj je delal kot novinar in urednik, predvsem pa je bil izjemno plodovit ustvarjalec, saj obsega njegova bibliografija trinajst pesniških zbirk, zadnjo, Stihožitja in distonije je objavil pred dvema letoma, ob tem je napisal še deset romanov, dvajset del za otroke in mladino, zbirko kratke proze ter številne eseje. In prav za vse literarne žanre, v katerih je pisal, je dobil največje slovenske nagrade: dve Levstikovi za mladinsko literaturo, Grumovo za dramo, Rožančevo za eseje, Veronikino za poezijo in leta 2012 še Prešernovo nagrado za življenjski opus.

V več desetletnem pesniškem ustvarjanju Jožeta Snoja je mogoče slediti prehajanju od modernističnih prijemov, obogatenih z aluzijami na mite in ljudsko pesništvo vse do sakralizacije poezije in nagovarjanja transcendence, kar ga odmika od siceršnjih značilnosti sočasne slovenske pesniške produkcije; prav posebej pa je našo književnost zaznamoval z romani o intimnih bivanjskih vprašanjih, pa tudi o družbenih in zgodovinskih temah, ki zaposlujejo tako razmišljujočega posameznika kot skupnost v celoti.

Kako bo, Oče, tam,
kjer ne prebivaš, in bom spet v Tebi,
bom neznano kje neznano kdo?
Kje naj pustim
adreso?...

je zapisal Jože Snoj  pred triindvajsetimi leti.