Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem"
Ob vstopu v 90. leta so nam Francozi pomagali odkrivati Abbasa Kiarostamija in iranski film. Naj so bila to festivalska odkritja, retrospektive, revijalni zapisi ali pariške retrospektive. Pa vendar so tudi Francozi še leta 2008, v uvodu monografskega zbornika besedil iz posebne številke revije Cahiers du cinema, ki je leta 1995 pospremila takrat prvo popolno retrospektivo Kiarostamija na Zahodu, potožili, da je Kiarostami kot ustvarjalec v širšem smislu še vedno le slabo poznan. Po letu 2000 smo se tudi sami posvetili raziskovanju filmskega vesolja Abbasa Kiarostamija, v prvi vrsti s pomočjo retrospektiv Slovenske kinoteke.
In tako smo v času do danes spoznali ne le njegova osrednja celovečerna dela, s katerimi se je skozi 90. leta prejšnjega in v prvem desetletju novega stoletja močno uveljavil kot eno najbolj svežih, prodornih in osupljivo poetičnih avtorskih imen sodobnega filma, pač pa tudi njegove »didaktične« začetke iz 70. let ter pozna »digitalna« eksperimentiranja. Poleg Kiarostamija smo spoznali tudi velik del tistih iranskih filmskih ustvarjalcev, njegovih predhodnikov, sopotnikov in, recimo jim, »dedičev« – od Dariusha Mehrjuija pa vse do Asgharja Farhadija –, ki so s svojimi deli soustvarjali podobo takrat prebujenega iranskega filma in jo soustvarjajo še danes. Posredno, preko teh del, pa smo dobili tudi vpogled – čeprav vedno izrazito subjektiven – v iransko družbo in kulturo … Pa vendar: še celo danes, po vseh podrobnih ogledih, analizah in prodornih refleksijah tako velikega števila, verjetno kar večine filmskih zgodb in podob, ki jih je Kiarostami ustvaril na svoji bogati in raznoliki ustvarjalni poti, še celo danes bi si nikakor ne drznil reči, da poznamo vse obraze, kaj šele vse izraze na obrazih Kiarostamija ustvarjalca. Ali kot so zapisali v zgoraj omenjenem zborniku: »… skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem.«
No, nekaj malega nam je bilo že znano – v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim figuram klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju, Hafezu in Saadiju. Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal; bodisi s citatoi v svojih delih ali v pogovorih z novinarji. O njegovem odličnem poznavanju njihove poezije priča tudi serija knjig, s katero je te avtorje predstavil zahodnemu bralstvu ter ga hkrati seznanil z nekaterimi sodobnimi perzijskimi pesniki. Med slednjimi posebno mesto pripada Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije.
A prav zaradi vsega tega se zdi Kiarostamijev avtorski razvoj skozi njegova filmska dela še toliko bolj osupljiv in edinstven. Način, kako je pričel z najosnovnejšimi koraki, kako domiselno in inovativno se je spopadel z omejitvami, ki mu jih je nalagal represivni aparat posvetne in verske oblasti (Jean Douchet je prodorno uvidel, kako je Kiarostami dokumentarni film vse bolj izrazito peljal po poti forme igranega filma), kako tankočuten in globok je humanizem, s katerim je prežel svoja filmska dela, in navsezadnje, kako silovito poetičen naboj premorejo podobe njegovih filmskih del (posamezne fotograme je celo razstavljal kot samostojna dela) – vse to je Kiarostamija vzpostavilo kot enega najbolj svojskih filmskih ustvarjalcev sodobnosti.
"Skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem"
Ob vstopu v 90. leta so nam Francozi pomagali odkrivati Abbasa Kiarostamija in iranski film. Naj so bila to festivalska odkritja, retrospektive, revijalni zapisi ali pariške retrospektive. Pa vendar so tudi Francozi še leta 2008, v uvodu monografskega zbornika besedil iz posebne številke revije Cahiers du cinema, ki je leta 1995 pospremila takrat prvo popolno retrospektivo Kiarostamija na Zahodu, potožili, da je Kiarostami kot ustvarjalec v širšem smislu še vedno le slabo poznan. Po letu 2000 smo se tudi sami posvetili raziskovanju filmskega vesolja Abbasa Kiarostamija, v prvi vrsti s pomočjo retrospektiv Slovenske kinoteke.
In tako smo v času do danes spoznali ne le njegova osrednja celovečerna dela, s katerimi se je skozi 90. leta prejšnjega in v prvem desetletju novega stoletja močno uveljavil kot eno najbolj svežih, prodornih in osupljivo poetičnih avtorskih imen sodobnega filma, pač pa tudi njegove »didaktične« začetke iz 70. let ter pozna »digitalna« eksperimentiranja. Poleg Kiarostamija smo spoznali tudi velik del tistih iranskih filmskih ustvarjalcev, njegovih predhodnikov, sopotnikov in, recimo jim, »dedičev« – od Dariusha Mehrjuija pa vse do Asgharja Farhadija –, ki so s svojimi deli soustvarjali podobo takrat prebujenega iranskega filma in jo soustvarjajo še danes. Posredno, preko teh del, pa smo dobili tudi vpogled – čeprav vedno izrazito subjektiven – v iransko družbo in kulturo … Pa vendar: še celo danes, po vseh podrobnih ogledih, analizah in prodornih refleksijah tako velikega števila, verjetno kar večine filmskih zgodb in podob, ki jih je Kiarostami ustvaril na svoji bogati in raznoliki ustvarjalni poti, še celo danes bi si nikakor ne drznil reči, da poznamo vse obraze, kaj šele vse izraze na obrazih Kiarostamija ustvarjalca. Ali kot so zapisali v zgoraj omenjenem zborniku: »… skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem.«
No, nekaj malega nam je bilo že znano – v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim figuram klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju, Hafezu in Saadiju. Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal; bodisi s citatoi v svojih delih ali v pogovorih z novinarji. O njegovem odličnem poznavanju njihove poezije priča tudi serija knjig, s katero je te avtorje predstavil zahodnemu bralstvu ter ga hkrati seznanil z nekaterimi sodobnimi perzijskimi pesniki. Med slednjimi posebno mesto pripada Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije.
A prav zaradi vsega tega se zdi Kiarostamijev avtorski razvoj skozi njegova filmska dela še toliko bolj osupljiv in edinstven. Način, kako je pričel z najosnovnejšimi koraki, kako domiselno in inovativno se je spopadel z omejitvami, ki mu jih je nalagal represivni aparat posvetne in verske oblasti (Jean Douchet je prodorno uvidel, kako je Kiarostami dokumentarni film vse bolj izrazito peljal po poti forme igranega filma), kako tankočuten in globok je humanizem, s katerim je prežel svoja filmska dela, in navsezadnje, kako silovito poetičen naboj premorejo podobe njegovih filmskih del (posamezne fotograme je celo razstavljal kot samostojna dela) – vse to je Kiarostamija vzpostavilo kot enega najbolj svojskih filmskih ustvarjalcev sodobnosti.
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov