Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem"
Ob vstopu v 90. leta so nam Francozi pomagali odkrivati Abbasa Kiarostamija in iranski film. Naj so bila to festivalska odkritja, retrospektive, revijalni zapisi ali pariške retrospektive. Pa vendar so tudi Francozi še leta 2008, v uvodu monografskega zbornika besedil iz posebne številke revije Cahiers du cinema, ki je leta 1995 pospremila takrat prvo popolno retrospektivo Kiarostamija na Zahodu, potožili, da je Kiarostami kot ustvarjalec v širšem smislu še vedno le slabo poznan. Po letu 2000 smo se tudi sami posvetili raziskovanju filmskega vesolja Abbasa Kiarostamija, v prvi vrsti s pomočjo retrospektiv Slovenske kinoteke.
In tako smo v času do danes spoznali ne le njegova osrednja celovečerna dela, s katerimi se je skozi 90. leta prejšnjega in v prvem desetletju novega stoletja močno uveljavil kot eno najbolj svežih, prodornih in osupljivo poetičnih avtorskih imen sodobnega filma, pač pa tudi njegove »didaktične« začetke iz 70. let ter pozna »digitalna« eksperimentiranja. Poleg Kiarostamija smo spoznali tudi velik del tistih iranskih filmskih ustvarjalcev, njegovih predhodnikov, sopotnikov in, recimo jim, »dedičev« – od Dariusha Mehrjuija pa vse do Asgharja Farhadija –, ki so s svojimi deli soustvarjali podobo takrat prebujenega iranskega filma in jo soustvarjajo še danes. Posredno, preko teh del, pa smo dobili tudi vpogled – čeprav vedno izrazito subjektiven – v iransko družbo in kulturo … Pa vendar: še celo danes, po vseh podrobnih ogledih, analizah in prodornih refleksijah tako velikega števila, verjetno kar večine filmskih zgodb in podob, ki jih je Kiarostami ustvaril na svoji bogati in raznoliki ustvarjalni poti, še celo danes bi si nikakor ne drznil reči, da poznamo vse obraze, kaj šele vse izraze na obrazih Kiarostamija ustvarjalca. Ali kot so zapisali v zgoraj omenjenem zborniku: »… skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem.«
No, nekaj malega nam je bilo že znano – v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim figuram klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju, Hafezu in Saadiju. Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal; bodisi s citatoi v svojih delih ali v pogovorih z novinarji. O njegovem odličnem poznavanju njihove poezije priča tudi serija knjig, s katero je te avtorje predstavil zahodnemu bralstvu ter ga hkrati seznanil z nekaterimi sodobnimi perzijskimi pesniki. Med slednjimi posebno mesto pripada Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije.
A prav zaradi vsega tega se zdi Kiarostamijev avtorski razvoj skozi njegova filmska dela še toliko bolj osupljiv in edinstven. Način, kako je pričel z najosnovnejšimi koraki, kako domiselno in inovativno se je spopadel z omejitvami, ki mu jih je nalagal represivni aparat posvetne in verske oblasti (Jean Douchet je prodorno uvidel, kako je Kiarostami dokumentarni film vse bolj izrazito peljal po poti forme igranega filma), kako tankočuten in globok je humanizem, s katerim je prežel svoja filmska dela, in navsezadnje, kako silovito poetičen naboj premorejo podobe njegovih filmskih del (posamezne fotograme je celo razstavljal kot samostojna dela) – vse to je Kiarostamija vzpostavilo kot enega najbolj svojskih filmskih ustvarjalcev sodobnosti.
"Skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem"
Ob vstopu v 90. leta so nam Francozi pomagali odkrivati Abbasa Kiarostamija in iranski film. Naj so bila to festivalska odkritja, retrospektive, revijalni zapisi ali pariške retrospektive. Pa vendar so tudi Francozi še leta 2008, v uvodu monografskega zbornika besedil iz posebne številke revije Cahiers du cinema, ki je leta 1995 pospremila takrat prvo popolno retrospektivo Kiarostamija na Zahodu, potožili, da je Kiarostami kot ustvarjalec v širšem smislu še vedno le slabo poznan. Po letu 2000 smo se tudi sami posvetili raziskovanju filmskega vesolja Abbasa Kiarostamija, v prvi vrsti s pomočjo retrospektiv Slovenske kinoteke.
In tako smo v času do danes spoznali ne le njegova osrednja celovečerna dela, s katerimi se je skozi 90. leta prejšnjega in v prvem desetletju novega stoletja močno uveljavil kot eno najbolj svežih, prodornih in osupljivo poetičnih avtorskih imen sodobnega filma, pač pa tudi njegove »didaktične« začetke iz 70. let ter pozna »digitalna« eksperimentiranja. Poleg Kiarostamija smo spoznali tudi velik del tistih iranskih filmskih ustvarjalcev, njegovih predhodnikov, sopotnikov in, recimo jim, »dedičev« – od Dariusha Mehrjuija pa vse do Asgharja Farhadija –, ki so s svojimi deli soustvarjali podobo takrat prebujenega iranskega filma in jo soustvarjajo še danes. Posredno, preko teh del, pa smo dobili tudi vpogled – čeprav vedno izrazito subjektiven – v iransko družbo in kulturo … Pa vendar: še celo danes, po vseh podrobnih ogledih, analizah in prodornih refleksijah tako velikega števila, verjetno kar večine filmskih zgodb in podob, ki jih je Kiarostami ustvaril na svoji bogati in raznoliki ustvarjalni poti, še celo danes bi si nikakor ne drznil reči, da poznamo vse obraze, kaj šele vse izraze na obrazih Kiarostamija ustvarjalca. Ali kot so zapisali v zgoraj omenjenem zborniku: »… skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem.«
No, nekaj malega nam je bilo že znano – v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim figuram klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju, Hafezu in Saadiju. Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal; bodisi s citatoi v svojih delih ali v pogovorih z novinarji. O njegovem odličnem poznavanju njihove poezije priča tudi serija knjig, s katero je te avtorje predstavil zahodnemu bralstvu ter ga hkrati seznanil z nekaterimi sodobnimi perzijskimi pesniki. Med slednjimi posebno mesto pripada Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije.
A prav zaradi vsega tega se zdi Kiarostamijev avtorski razvoj skozi njegova filmska dela še toliko bolj osupljiv in edinstven. Način, kako je pričel z najosnovnejšimi koraki, kako domiselno in inovativno se je spopadel z omejitvami, ki mu jih je nalagal represivni aparat posvetne in verske oblasti (Jean Douchet je prodorno uvidel, kako je Kiarostami dokumentarni film vse bolj izrazito peljal po poti forme igranega filma), kako tankočuten in globok je humanizem, s katerim je prežel svoja filmska dela, in navsezadnje, kako silovito poetičen naboj premorejo podobe njegovih filmskih del (posamezne fotograme je celo razstavljal kot samostojna dela) – vse to je Kiarostamija vzpostavilo kot enega najbolj svojskih filmskih ustvarjalcev sodobnosti.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov