Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Perspektive na Liffu

12.11.2021


O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce

Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.

Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.

Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.

Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.

Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.

O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.

Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:

Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.

Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:

Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.

Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Perspektive na Liffu

12.11.2021


O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce

Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.

Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.

Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.

Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.

Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.

O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.

Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:

Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.

Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:

Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.

Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.


10.11.2021

V Bruslju podelili nagrado Anji Mugerli

Vsebine Programa Ars


09.11.2021

Rok Predin: Prestopno leto

Mariborsko dvorišče se v štirih letnih časih zvrsti na slikarskih podobah Roka Predina. Njegov pogled z višine razkrije prebivalce v sodobni urbani krajini, pri čemer se naslanja na starejšo tradicijo Breuglovih motivov družabnega življenja ali Canalettovih beneških vedut. Mariborčan se z razstavo v Kiblinem razstavišču artKIT prvič predstavlja v svojem mestu, z rastavljenimi deli pa se naslanja na svoje spomine iz otroštva.


04.11.2021

Epska pripoved o junaštvih Slovanov Pod svobodnim soncem prelita v strip

Po Cankarju in Reformatorjih v stripu je pri Škrateljcu, zavodu za kulturo, izobraževanje in šport, izšel še strip Pod svobodnim soncem. Eno izmed največjih slovenskih knjig, ki jo je Fran Saleški Finžgar napisal pred več kot 100 leti, sta v stripovsko obliko prelevila Damijan Stepančič in Goran Vojnovič. Strip ni zgolj preslikava literarne klasike, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1912, od takrat pa imela 40 različnih ponatisov oz. izdaj. Po besedah ilustratorja Damijana Stepančiča gre za avtonomen izdelek, ki se ga lahko bere samostojno, hkrati pa ohranja večino dogajanja in likov iz romana. Preleviti epsko zgodbo v strip, ki deluje v 21. stoletju, je bil torej velik izziv, Stepančič in Vojnović pa sta se ga lotila skoraj na filmski način, pravi avtor priredbe Goran Vojnović. V stripu je veliko prostora namenjenega akciji, bojem in odnosom med liki, bralce pa nagovarja v jeziku, ki je preplet modernega in Finžgarjevega jezika, za njegovo aktualnost pa poskrbi že sama zgodba. Cilji založnika so, da bi Pod svobodnim soncem v prihodnosti zaživel tudi kot gledališka predstava in celo animirani film, januarja pa v Cankarjevem domu načrtujejo tudi razstavo ilustracij.


03.11.2021

Začetek 51. Tedna slovenske drame

Vsebine Programa Ars


29.10.2021

Napoved FKK2

Vsebine Programa Ars


28.10.2021

Koncert Dua Xylocorda s sodobno glasbo

Vsebine Programa Ars


27.10.2021

Zelda

Vsebine Programa Ars


22.10.2021

Janis Varufakis: nisem optimist, sem pa upajoč človek.

Na čem je mogoče danes graditi politične spremembe? Ali je lahko jeza njihov sprožilec? Varufakis zavrača jezo kot osrednje gonilo sprememb, saj vodi v fašizem, lahko pa jo preusmerimo v premislek in kolektivno odločanje. Glede upanja pravi, da ga je potrebno ločiti od optimizma. Sam ni optimist, je pa upajoč človek. V pogovoru smo se osredotočili še na politične trende na levici in na njegovo razmišljanje, da smo vstopili v dobo tehnološkega fevdalizma. Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji je prišel v Ljubljano na povabilo festivala Indigo. Sinoči je na njem sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Reuters.


21.10.2021

V objemu zvoka in slike 2020/2021

Vsebine Programa Ars


Stran 38 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov