Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce
Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.
Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.
Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.
Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.
Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.
O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.
Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:
Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.
Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:
Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.
Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.
O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce
Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.
Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.
Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.
Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.
Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.
O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.
Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:
Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.
Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:
Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.
Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.
Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.
Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.
Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.
V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.
Neveljaven email naslov