Tretji koncert cikla PVC Slovenke filharmonije

Pretekli petek smo v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije poslušali tretji koncert Pretežno vokalnega cikla, oziroma cikel PVC, ki je po svojem predhodniku Vokalnem abonmaju v svoji programski zasnovi ohranil en solistični recital torej večer  samospevov. Letos ga je pripravila naša priznana sopranistka Nika Gorič, z njo pa je nastopil njen študijski kolega z londonske Kraljeve akademije za glasbo, francoski pianist Johan Barnoin. Med občinstvom je sedela tudi Vesna Volk.

Občinstvo Slovenske filharmonije Niko Gorič že pozna, saj je že večkrat nastopila kot solistka z orkestrom, tokrat pa se je predstavila še kot interpretka veliko bolj intimnega žanra. Na koncertu je nastopila s francoskim pianistom Johanom Barnoinom.

Moči sta na tem tretjem koncertu cikla PVC združila dva tehnično izjemno podkovana interpreta, ki, kot je povedala že sopranistka, res odlično sodelujeta. Enakovredna partnerja sta drug drugemu v oporo, oba znata stopiti v ospredje, ali se umakniti v ozadje, ko to predpostavi glasba. Klavir je na primer odločno podkrepil vprašanje Ravelove Večne uganke, hkrati pa je tenkočutno slikal tudi kapljice fontane, bleščeče diamante, pa tudi bolj poglobljena vzdušja, melanholijo, ljubezen … čustva.

Program koncerta je bil zastavljen po sklopih, najprej smo poslušali dela skandinavskih avtorjev – Griega in Sibeliusa, sledili so samospevi ruskih mojstrov Musorgskega, Rahmaninova in Vlasova, za konec pa je zazvenela še glasba francoskega impresionizma, ki sta ga zastopala Ravel in Debussy, ter njunega sodobnika Pulenca. Občinstvo med posameznimi sklopi oziroma med glasbo različnih skladateljev ni zaploskalo, vendar izvajalcev to sploh ni zmotilo. Kljub temu sta brez težav preklapljala med različnimi zvočnimi svetovi posameznih skladateljev in vsebino samospevov, ki sta jih nato povedno interpretirala.

Iz Sibeliusovih težkih in temnih harmonij, samospevov, ki se ukvarjata s tematiko smrti, sta se brez predaha podala v Musorgskyjevo otroško sobo in iz hrepenenja prešla v zvedavost in otroško užaljenost ob krivičnem karanju varuške. Še šobico smo videli.

Ruskim samospevom je sledil kratek odmor, nato pa smo slišali še francoščino in hebrejščino – zadnjo v Ravelovi uglasbitvi aramejske molitve iz judovskega molitvenika: Kadiš – Naj bo tvoja slava. S to izvedbo pa je sopranistka pokazala še, da zna svojo interpretacijo lepo prilagoditi zvrsti glasbe, ki jo izvaja. Tako je bila nekoliko varčnejša pri rabi vibrata, njen ton je bil globlji, nekoliko bolj poln.

Večer sta glasbenika sklenila francosko, predvsem z ljubezenskimi in melanholičnimi občutenji, ki obema vidno ustrezajo, slišali pa smo tudi živahno in posmehljivo interpretacijo Debussyjevega samospeva Lutke, katerega tema sta Scaramouche in Pulcinella ter Pulencova pripovedna samospeva Montparnasse in Hyde Park.

S svojo doživeto interpretacijo sta Nika Gorič in Johan Barnoin na petkovem koncertu občinstvo očarala že v uvodu, koncentracijo pa sta uspešno zadržala vse do konca večera, ki se je sklenil z dodatkom. Svetlo in bleščeče, z lahnim dotikom tipk ali z donečim vibratom sta ustvarila večer, ki bi ga z veseljem podoživeli!