Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."
V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.
Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.
Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.
Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."
V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.
Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.
Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.
Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov