Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."
V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.
Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.
Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.
Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."
V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.
Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.
Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.
Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.
Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.
Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.
Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.
V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.
Neveljaven email naslov