Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


23.02.2022

Ljubezen v pismih je bilo težko prepisovati brez solz

Založba Univerze v Novi Gorici je izdala knjigo Ljubezen v pismih: dopisovanje aleksandrinke Felicite Koglot in njenega moža Franca Perica. Korespondenca med leti 1921 in 31 je obogatena tudi s fotografijami, ki so jih delile štiri vnukinje. Gre za čas, ko so moralne obtožbe in sumničenja velikokrat močno vplivali na percepcijo ženske migracije, a Felicita in Franc sta znala ubraniti svojo srečo. Felicita je imela 22 let, ko je prvič odpotovala v Aleksandrijo. Ko je njena hčerka imela tri leta, je tja odšla drugič. "Potem se pa ni več hotla odločit, je rekla, da rajši umre od lakote. " Tako razloži njena vnukinja Neda Rusjan Bric. In še pove, da noninih pisem ni smel nihče odpreti. "Ker je ona vedno govorila, pisma boste brali šele ko umrem. In dejansko ko je ona živela, smo živeli z njenimi zgodbami." Rene Rusjan, tudi Felicitina vnukinja, pa se spominja, da ji je nona velikokrat razlagala, zakaj so tamkajšnja dekleta sploh šla v tujino: "Rekla je, če gredo moški, se ne vrnejo in so šle raje same." V tujino jih je gnala revščina. Za prvo pot se je Felicita odločila, ker je želela zaslužiti za poroko. A tako kot je bilo težko oditi, se prav tako ni bilo lahko niti vrniti, pravi doktorica sociologije Mirjam Milharčič Hladnik. Spremenili pa so se tudi tisti, ki so ostali doma. Moški so se morali soočiti s spremembo svoje spolne vloge. "Kar je bilo travmatično zaradi tega, ker so cerkev in drugi aleksandrinke zasramovali in niso dopuščali, da bi moški prevzeli vloge, ki jih je bilo nujno prevzet, ko žensk ni bilo." A Franc je to znal. Ohranjena korespondenca je prava redkost in zato še toliko bolj pomembna pri spoznavanju čustvovanja, poudari vodja raziskovalnega centra za humanistiko novogoriške univerze Katja Mihurko Poniž. V pismih spoznavamo tudi razmere med leti 1921 in 1931, ki so vpete v to zgodbo mladega para, ki jo je spisala neznosna razdalja. Njun izjemno spreten način pisanja je v knjigi opremljen z opombami za lažje razumevanje nekaterih besed, vključene pa so tudi študije doktorice Mirjam Milharčič Hladnik in Mance Koren. Slednja o prepisovanju 100 let starih pismih pove, da je bil izziv pisma prepisovati brez prevelikih solz. Želja po boljšem življenju je na preizkušnjo postavila ljubezen. A kot je zapisala Felicita v enem od pisem, "ljudje ne morejo živeti samo od ljubezni".


22.02.2022

Predstava Skrivno društvo KRVZ duhovito prepleta domišljijsko, realno, knjižne reference, zgodovinska dejstva in mitska izročila

Nekega večera Črt na nebu zagleda skrivnostno senco. Zdi se mu, da vidi zmaja. O nenavadnem doživetju bi rad povedal prijatelju Vidu, a kaj, ko sploh ni priložnosti, saj mu tudi Vid želi sporočiti novico o vznemirljivem odkritju. Tako se začne zaplet v mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ priznane slovenske sodobne dramatičarke Simone Semenič, ki je v režiji Mareta Bulca premierno zaživel na odru Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Zgodba je povezana s skrivnostnim zemljevidom, ki ga najdeta dva izmed štirih enajstletnih protagonistov. Skupaj z njimi lahko tudi bralci odkrivajo različna prizorišča Ljubljane, kamor je postavljeno dogajanje. V predstavi so ta prizorišča skušali čim bolj odmakniti od realizma. Ta preplet realnega in domišljijskega gradijo tudi kostumografija Sanje Grcić, scenografija Damirja Leventića in svetloba, ki jo je oblikoval Andrej Hajdinjak. Posebnost romana je nenavadna pripovedovalka, ki vseskozi opozarja na fikcijskost pripovedi, vanjo posega, jo komentira in popravlja, preberemo o literarnem izhodišču – in ta lik so ohranili tudi v predstavi, v tej vlogi je Ajda Toman, ki pripoveduje, ustvarja scenografijo in svetlobo. Kako je mladinski roman, ki je leta 2020 prejel nagrado modra ptica, zaživel v gledališki predstavi in kako štirje mladi protagonisti razrešijo številne skrivnosti, pa torej lahko izveste na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana.


18.02.2022

Eseji Jurija Medena Kaj je kinoteka?

Vsebine Programa Ars


18.02.2022

Predstava Shopping and fucking, ki je v 90ih pretresla britansko gledališko sceno, na odru Mini teatra

Svet brez velikih zgodb, brez vrednot, svet hitre hrane, hitrega seksa in prekarnega dela je današnji svet, kot ga doživlja predstava Shopping and fucking. Nakupovanje in hitri seks je leta 1996 v realistični drami ubesedil Mark Ravenhill, ki velja za enega od vodilnih predstavnikov britanske nove dramatike gledališča »u fris« v 90. letih prejšnjega stoletja. Kako danes dojemamo ta šok tedanje dramatike in v kakšnem svetu živimo, se lahko vprašamo ob uprizoritvi predstave v režiji Brine Klampfer, ki bo nocoj premierno na ogled v ljubljanskem Mini Teatru. »Denar je civilizacija in civilizacija je denar,« razmišlja eden od likov Ravenhillove drame podobno neizprosno, kot je grob tudi naslov Shopping and fucking. Ne preseneča torej, da dramo umeščajo v tako imenovano gledališče »u fris«, gre za termin, ki ga je skoval Aleks Sierz, pred tem so angleško dramatiko 90ih let imenovali dramatika sperme in krvi, pove režiserka Brina Klampfer, ki meni, da so ta dela danes pri nas še bolj aktualna, kot so bila ob svojem nastanku v devetdesetih letih. Mladi, ki se danes spoprijemajo s težko stanovanjsko sitaucijo v Ljubljani, tako morda lahko razumejo težave likov Lulu in Robbieja, ki se v igri znajdeta v težkek finančnem položaju, saj ju zapusti prijatelj in sostanovalec Mark, ki odide na kliniko za odvajanje od drog. Začne se njuna bitka na trgu dela, bitka za preživetje in za denar. V primerjavi z izhodiščnim delom pa so se ustvarjalci tokrat odločili manj poudariti vidik šoka v predstavi. Kot še doda režiserka, se lahko vprašamo tudi – koliko smo sploh še dovzetni za šok v sodobnem času, ko so vsaj toliko kot naslov predstave Shopping and fucking šokantni naslovi in novice, ki z lahkotno hitrostjo krožijo po spletu.


18.02.2022

Berlinski filharmoniki v Cankarjevem domu

Petkov večer v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma prinaša gostovanje Berlinskih filharmonikov. Orkester, zaradi svoje izjemnosti pogosto imenovan tudi orkester solistov, v svoji več kot 100-letni zgodovini izkazuje glasbene presežke, Berlinski filharmoniki v svoje vrste sprejmejo le najbolj izjemne posameznike, vstopnice za njihove koncerte pa so razprodane po vsem svetu. V vrstah tega prestižnega orkestra so tudi trije slovenski glasbeniki: hornist Andrej Žust ter klarinetista Andraž Golob in Matic Kuder. Z orkestrom Berlinskih Filharmonikov povezujemo nekatera najbolj bleščeča dirigentska imena polpretekle zgodovine in našega časa, kot so Herbert von Karajan, Claudio Abbado in Simon Rattle, ki so desetletja gradili danes ikonično podobo orkestra. Leta 2019 je vodenje orkestra prevzel Kirill Petrenko, dvakratni "dirigent leta" po izboru italijanskih kritikov. Ljubljanski koncert je osebna izkaznica maestra Petrenka, ki nadvse rad širi simfonični železni repertoar in na sporede koncertov uvršča tudi redko izvajane ali spregledane kompozicije: tokrat  sopostavlja radostno pastoralo druge simfonije Johannesa Brahmsa, sodobnost zvočne študije Photoptosis Bernda Aloisa Zimmermanna in avantgardo poljske šole v prvi simfoniji Witolda Lutosławskega.


14.02.2022

Prešerna posprava Marka Breclja

Vsebine Programa Ars


11.02.2022

Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič

V Narodni galeriji v Ljubljani so se srečali trije veliki umetniki. Slikarka Metka Krašovec, pesnik Tomaž Šalamun in igralec Radko Polič - Rac, ki se je tokrat znašel v vlogi kustosa – zasnoval je namreč razstavo manj znanih umetničinih del in jih prepletel s Šalamunovo poezijo, ki jo je tudi sam interpretiral. Tako lahko na razstavi ob vsaki risbi prisluhnete posnetkom izbranih Šalamunovih pesmi, nekaj pa smo jih vpletli tudi v oddajo. Razstava se osredinja na manj znana dela Metke Krašovec, predvsem so to risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta si bila z življenjskim sopotnikom Tomažem Šalamunom ustvarjalno najbližje. Dvainštirideset risb in sliko je Polič izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka, razstava pa po besedah direktorice galerije dr. Barbare Jaki tako kalejdoskopsko prepleta dela treh sijajnih umetnikov, generacijskih sodobnikov. Foto: Metka Krašovec, Brez naslova, 1981, grafit, akvarel, papir Narodna galerija, Donacija Metke Krašovec, avtor fotografije Janko Dermastija, izrez fotografije


11.02.2022

Fevdalci in kultura

Kulturni praznik je mimo. Velike besede so izrečene. Karavana gre naprej. Na programih Radia Slovenija je bilo mogoče prisluhniti že 36. recitalu Prešernove poezije Združenja dramskih umetnikov Slovenije in programa Ars.  O kulturi se medtem prepiramo, kot še nikoli. Spor med kulturniki, nevladnimi organizacijam in ministrstvom je postal več kot spor. Postal je kulturna kriza. To, da se o kulturi toliko govori, najbrž ni slabo, vprašanje pa je, ali sploh še kdo posluša… ali razume? In to v času, ko se glede narodov, materinščin, nacionalnih kultur in človeške pozornosti, dogajajo epohalne spremembe. Vtise je zbral Blaž Mazi.


11.02.2022

Rosa Barba: Zapiski z razstave

V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo. Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. " Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "


Stran 30 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov