Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


28.07.2020

Yonatan Esterkin

Vsebine Programa Ars


27.07.2020

Rezultati literarnega natečaja

Vsebine Programa Ars


24.07.2020

Razstava ob stoletnici rojstva režiserja Federica Fellinija

V Palači Gravisi v Kopru so ob stoletnici rojstva režiserja Federica Fellinija odprli razstavo francoskega fotografa Paula Ronalda. Ronald se je kot filmski fotograf že zelo mlad ustalil v Italiji, kjer je vrsto let delal z najuglednejšimi režiserji. Veliko je sodeloval z Viscontijem, njegovo delo pa je zelo cenil Fellini, ki ga je povabil k sodelovanju pri snemanju filma 8 1. Ronald je spremljal snemanje od začetka do konca, opravil izjemno delo in se odlično ujel z ustvarjalnim duhom režiserja. Razstava ponuja vpogled v njuno sodelovanje s fotografijami iz Ronaldovega osebnega arhiva, ki ga hrani Antonio Maraldi, direktor Filmskega centra v Ceseni. V Kopru je na ogled 36 črnobelih fotografij s prizori s snemanja filma in nekaj imenitnih portretov, med njimi tudi kar nekajkrat fotografiranega Marcella Mastroianija, s katerim je Ronald tudi sicer prijateljeval. Ko se zmrači, pa bo na vrtu palače projekcija filma Osem in pol, prelomnega Fellinijevega dela, v katerem pokaže ves svoj ustvarjalni kaos, iluzije in dvome. Film bo slovenska kinoteka prikazala v najbolj filmoljubni obliki: na 35-mm filmskem traku. Projekcija sodi v program filmskega festivala Kino Otok Isola – Cinema.


24.07.2020

Zlata Rokavica

Zlata rokavica je zadnji film Fatiha Akina, nemškega režiserja turških korenin s kar najbolj raznovrstnim filmskim opusom. Začel je s filmom Z glavo ob zid, presunljivo zgodbo o življenju druge generacije turških priseljencev v Nemčiji in razpetostjo med obe deželi, nadaljeval s komedijami, zgodovinskimi filmi, glasbenimi dokumentarci, političnim trilerjem in postal eden najbolj izstopajočih nemških filmskih avtorjev. Zlata rokavica pa je film, ki na prav poseben način izstopa iz njegovega opusa.


24.07.2020

Krajina, ki odseva bolečino človeka

Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19


24.07.2020

Ocena filma Zlati časi

V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.


24.07.2020

Festival Arsana

Po predfestivalskem dogodku, konec junija v Ormožu, se bo osrednji del 12. glasbenega festivala Arsana na Ptuju začel nocoj, / v nedeljo pa uradno s koncertom Big banda RTV Slovenija s solisti. Do prihodnjega četrtka bo ponudil žanrsko raznolike koncerte izključno slovenskih izvajalcev. Organizatorje je v to prisilila pandemija, občinstvo pa zaradi tega ne bo prikrajšano, obljubljajo. Ob uveljavljenih glasbenikih bodo predstavili mlade virtuoze, pripravili so tudi vsebine za otroke in takšne, ki bodo navdušile vse generacije. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.


24.07.2020

Letni kino Minoriti

Letni kino Minoriti, ki se bo nocoj ob 21-ih začel v Mariboru, bo julija in avgusta ljubiteljem filmske umetnosti ponudil 12 nagrajenih celovečernih filmov. Program za odrasle letos prvič dopolnjuje nedeljska otroška matineja, v okviru katere bodo prikazali obnovljena mladinska filma Kekec in Srečano Kekec. Filmske projekcije na zunanjem prizorišču mariborskega lutkovnega gledališča bo ob upoštevanju varovalnih ukrepov lahko spremljalo manj gledalcev kot minula leta. Prispevek Brigite Mohorič.


23.07.2020

Poletna Animateka 2020

Nocoj se pričenja Poletna Animateka. Odprli jo bodo nagrajeni filmi lanskih prejemnikov študentskih in prvih stanovskih nagrad Društva slovenskega animiranega filma, ki jih bodo prikazali v letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi Metelkova. Vse do 6. avgusta bodo v centru mesta na sporedu tudi številni drugi animirani filmi in ustvarjalne delavnice. Prispevek Tine Poglajen.


22.07.2020

Hinko Haas, solist in komorni glasbenik

Jani Golob: Sonata za violino in klavir št. 1 Izvajalca: Volodja Balžalorsky, violina in Hinko Haas, klavir Lucijan Marija Škerjanc: Improvizacije za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir Blaž Pucihar: Summer sonata za violončelo in klavir, op. 8 Izvajalca: Nikolaj Sajko, violončelo, in Miha Haas, klavir George Gershwin: Rapsodija v modrem za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir


22.07.2020

Hinko Haas, solist in komorni glasbenik

Ludwig van Beethoven: Sonata za klavir št. 21 v C-duru, Waldstein, op. 53 Izvajalec: Hinko Haas, klavir Wolfgang Amadeus Mozart: Klavirski trio v G-duru, K. 564 Izvajalec: Trio Arion v zasedbi: Igor Ozim, violina, Walter Grimmer, violončelo in llse von Alpenheim, klavir Frédéric Chopin: Nokturno št. 8 v Des-duru, op. 27, št. 2 Izvajalka: Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir Camille Saint - Saëns: Sonata za fagot in klavir, op. 168 Izvajalca: Zoran Mitev, fagot in Hinko Haas, klavir


21.07.2020

Hinko Haas (1956-2020)

Mnogo prezgodaj nas je zapustil Hinko Haas, pianist in redni profesor na akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Hinko Haas je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Dubravki Tomšič Srebotnjak. Kasneje se je izpopolnjeval še pri Rudolfu Kererju v Weimarju, Claudeu Copensu v Bruslju ter kot štipendist švicarske vlade pri Carlu Engelu v Bernu. Leta 2004 je prejel Nagrado Julija Betteta Društva glasbenih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbeni kulturi. Na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je bil zaposlen od 1987, od leta 2005 kot redni profesor za predmet klavir. Bil je tudi predstojnik oddelka za instrumente s tipkami in prodekan za umetniško dejavnost. Poleg solističnih koncertov je Hinko Haas kot klavirski partner in član številnih komornih ansamblov koncertiral z mnogimi znanimi umetniki in ansambli ter nastopal z domačimi in tujimi orkestri in dirigenti. Snemal je za radijske in televizijske hiše v Sloveniji in v tujini. Njegov repertoar je obsegal solistična, komorna in koncertantna dela vseh stilnih obdobij, zanj so pisali sodobni slovenski skladatelji, intenzivno se je posvečal tudi komorni literaturi. S svojim delom in plemenito osebnostjo nam bo ostal v trajnem spominu.


20.07.2020

Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina

V Ljutomeru in letos prvič tudi v Ormožu so minule dni uspešno izpeljali 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Na njem so prikazali 28 celovečernih in 30 kratkih filmov ter 7 glasbenih dokumentarcev iz 27. držav. In medtem ko filmski program ni bil okrnjen, so morali organizatorji zaradi koronavirusnih razmer, odpovedati večino spremljevalnih prireditev. Hude mačke – nagrade na najboljše filme in vino so vsemu navkljub razdelili, in to v upanju, da bodo lahko prihodnje leto festival spet pripravili v polnem obsegu. Nagrado za najboljši celovečerni film je prejela grozljivka Koča, ki jo po mnenju žirije odlikuje prehajanje iz žanra v žanr, mešanje napetosti z atmosfero, grozljivosti s pretresljivostjo in žanrskih klišejev z izdelano psihologijo.


17.07.2020

Gregor Strniša - Japonski lesorez

Vsebine Programa Ars


18.07.2020

Med kulturno dediščino in varovano naravo: elektroakustična opera IDEN

»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, (premolk) strah pred smrtjo?« Spoštovani poslušalke in poslušalci pred radijskimi sprejemniki, spoštovani obiskovalke in obiskovalci v prostorih Mestnega muzeja, vabljeni k poslušanju elektroakustične opere Iden. Zgodba o Kuronski sipini v Litvi, začasnem geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine, odpira vprašanja, ki se nanašajo na vsako človeško upravljanje z naravo, na vsako zaščiteno naravno območje. Opera je pretežno stkana iz človeškega glasu – dokumentarnih izjav, poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine. Interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković, zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj, pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič, strokovna sodelavka: Špela Petrič, dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček, zvočna mojstra: Matjaž Miklič in Urban Gruden, libreto in režija: Tina Kozin in Saška Rakef, glasba: Bojana Šaljić Podešva. Delo je nastalo v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.


17.07.2020

Slovenska majolika

O razstavi Slovenska majolika v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.


16.07.2020

Art Stays, 18. mednarodni festival sodobne umetnosti

Na Ptuju se je z dopoldanskimi likovnimi delavnicami začel 18. mednarodni festival sodobne umetnosti Art Stays, ki prinaša v mesto in v njegovo okolico dela domačih in tujih umetnikov, od obetavnih mladih ustvarjalcev do velikih imen sodobne umetnosti. Festival bo ob 18-ih odprl zvočni performans Klopotec Orkestra belgijskega umetnika Hansa Beckersa in podkrepil letošnje pomenljivo vodilo No more silence – Brez tišine. Nove vladne smernice o izvajanju zaščitnih ukrepov na javnih prireditvah bodo nekoliko skrčile program. Odpadli bodo večerni dogodki na prostem, organizatorji pa pripravljajo sezname za prijavo in si bodo prizadevali za ponovitve performansov, da bi si jih lahko ogledalo čim več ljudi. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.


15.07.2020

Od nikoder do nikamor: Razstava o pionirski železniški progi v nekdanji Ljubljani

Če se kdaj zapeljete po kolesarski stezi ob večni poti v Ljubljani, se pravzaprav vozite po trasi nekdanje pionirske železniške proge. Ob razstavi o tej so zapisali, da se je začela zunaj mesta, pol ure stran od zadnje postaje tramvaja. Vodila je od travnika do polja. Proga od nikoder do nikamor, na koncu katere potnike čaka ne-kraj. Za potnike in pionirje, ki so jo upravljali, je kraj bil sam vlak. Pionirska proga, svojevrsten vzgojni projekt, je med letoma 1948 in 1954 delovala na obrobju tedanje Ljubljane – med Podutikom in Vičem in se ni stikala s kakšno drugo javno linijo. Ta edinstven in danes težko zamisljiv projekt je v ospredju razstave skupine Nonument Od nikoder do nikamor v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše. Prispevek Ize Pevec.


15.07.2020

Izid plošče Godalnega kvarteta Tartini

Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.


15.07.2020

Izid plošče Godalnega kvarteta Tartini

Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.


Stran 76 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov