Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

02.01.2022

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?

Podobno kot ostali področni pregledi se tudi v prerezu filmskega leta 2021 ne moremo izogniti ključni besedi. Pandemija koronavirusa je z omejevanjem stikov obvladovala tako festivalsko kot kinematografsko distribucijo filmov. Ena od redkih predvidljivih spremenljivk je bil nadaljnji razcvet spletnih platform z glavnim globalnim igralcem Netflixom. Ne preseneča, da imajo novi televizorji že naloženo aplikacijo in na daljincu pripravljen celo poseben gumb zanj.

Festivalsko leto ’21 se je začelo povsem virtualno. Na prvem od treh velikih festivalov, na 71. Berlinalu, ki je potekal izključno na spletu, je glavno nagrado zlatega medveda prejel provokativni Nesrečni fuk ali nori pornič romunskega cineasta Raduja Judeja. Film je delno osnovan na resničnih dogodkih in združuje različne vizualne estetike: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

Judejev Nesrečni fuk ali nori pornič smo lahko ujeli na Liffu, naslednjih štirinajst dni pa bo znova dostopen na spletni platformi Art kino mreže Slovenije.

Po enoletnem premoru je julija v Cannesu potekal najpomembnejši filmski festival na svetu in ko se ozremo nazaj: seveda, spet je upravičil sloves filmskega Parnasa. Čeprav je znova (nasprotno od beneškega) zavrnil sodelovanje z Netflixom, je duh časa ujel na drugi ravni. Zlato palmo je v slogu časa prejela režiserka, domačinka Julia Ducournau za film Titan, dovolj provokativen stripovski pogled v prihodnost sveta, ljubezni, rojevanja, da je vznemiril in prepričal večino.

Kritiki so presodili drugače. Za najboljšega v Cannesu so izbrali tih, skoraj hipnotičen film japonskega režiserja Ryusukeja Hamagučija Drive My Car oziroma Vozi moj avto.

Ko si v avtomobilu, je treba seveda vse prikazati zelo natančno – v Murakamijevi kratki zgodbi glavna lika sedita drug ob drugem. Želel sem pokazati, kako se njun odnos razvija in da to tudi vidimo …

V avtomobilu se vozita gledališki igralec in režiser, ki pripravlja predstavo Striček Vanja, za volanom njegovega avtomobila sedi molčeča in nenavadno spretna voznica. Literatura, gledališče, film, dogodki in odnosi, ki jih liki nosijo v sebi, se pretakajo in ponavljajo kot besedilo iz predstave, v filmu, ki ga je žirija nagradila – za najboljši scenarij.

Na vlak, ki se iz Moskve odpelje proti severu, v Murmansk, je svojo zgodbo, film ceste ali pa kar film vlaka Kupe št. 6 postavil finski režiser Juho Kousmanen.

Zamisel, da si na vlaku in vidiš pokrajino, ki beži mimo, mi je bila zelo všeč in tudi, da si tam z ekipo – in tako ne snemaš le filma o potovanju, ampak tudi v resnici potuješ.

Kaj si lahko v šestih dneh, kolikor traja potovanje, povesta molčeča finska študentka in še bolj vase zaprti ruski rudar? Kousmanen je posnel enega najlepših ljubezenskih filmov festivala in zanj prejel veliko nagrado žirije. Žirija pa ni spregledala niti zelo aktualnega portreta evropskih tridesetletnikov v duhovitem filmu Najbolj grozen človek na svetu Norvežana Joachima Trierja, o katerem bomo govorili v recenziji v nadaljevanju oddaje, saj je film na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže.

Naj ob tem spomnimo, da sta v Cannesu v spremljevalnih sekcijah svojo zelo uspešno pot začela dva prvenca, ki sta nastala tudi v slovenski koprodukciji – hrvaška Morena in italijansko Telesce – pod zadnjega, ki je bil eden najbolj dodelanih in presunljivih filmov canskega festivala in tudi leta 2021, se je kot direktor fotografije podpisal Mitja Ličen. V naše kine bo prišel 19. januarja.

Če pregled najboljših filmov s treh največjih festivalov sklenemo v Benetkah, ugotovimo, da sta tako zlatega leva za najboljši film kot nagrado za režijo prejela filma, ki sta ju podpisali režiserki. Čeprav se oddaja, ki jo poslušate, že od leta 1946 posveča predvsem filmom s kinematografsko distribucijo, se Netflixu tudi v tem pregledu ne moremo izogniti. Postal je del naših vsakdanjih navad, mednarodnih festivalov (celo enega od treh največjih, beneškega) in prestižnih nagrad z oskarji na čelu. Ocena, da bodo večplastne spremembe, ki jih v filmski krogotok prinašajo pregrešno donosne pretočne platforme, kinodvorane izbrisale z obličja Zemlje, je preuranjena in napačna. Bolj smiselno je predvidevanje, da jih bodo preoblikovale in jih še bolj specializirale v njihovem iskanju novega in vračanju starega občinstva vanje.

V prispevku slišimo glasbo iz filma Moč psa, ki jo je napisal član zasedbe Radiohead Jonny Greenwood, ki se podpisuje tudi pod glasbo iz filma Spencer o prelomnih »dnevih odločitve«, ko se je princesa Diana odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom.

Moč psa je po 12-ih letih premora novi film novozelandske režiserke Jane Campion in na festivalu v Benetkah je zanj prejela srebrnega leva za najboljšo režijo. Moč psa je Netlixov distribucijski favorit iz ozadja. Za zlate globuse je nominiran v sedmih glavnih kategorijah; je tudi v ožjem izboru za oskarja za najboljšo glasbo in zvok, medtem ko bodo končne nominacije v vseh kategorijah znane 8. februarja.

Netlix ima kot globalni distributer v rokavu vsaj še dva aduta: znano je že, da je za mednarodnega oskarja kot italijanski predstavnik nominirana Božja roka, z veliko nagrado beneške žirije nagrajeni novi film Paola Sorrentina, ki se posveča avtorjevim formativnim letom v rojstnem Neaplju. Netflix je prevzel njegovo distribucijo tako kot v primeru Izgubljene hčerke, režijskega prvenca Maggie Gyllenhaal, posnetega po literarni predlogi Elene Ferrante, ki so ga v Benetkah nagradili za najboljši scenarij.

Tako sem vznemirjena, da sem tu. V Italiji sem se poročila, v Puglii; v Italiji sem izvedela, da v trebuhu nosim svojo drugo hčerko; in moje življenje režiserke, scenaristke in tudi mojega filma se je začelo v tem kinu. Ko sem prvič prebrala Eleno Ferrante, sem bila pretresena, saj sem prvič na glas slišala stvari, ki sem jih globoko v sebi občutila; skrite resnice o tem, kaj pomeni biti ženska na tem svetu; no, seveda niso skrite, samo neizrečene so.

Zmagovalni film 78. Mostre, Dogodek francoske režiserke in scenaristke libanonskega rodu Audrey Diwan, smo videli na Liffu, na naš redni spored pa še ni prišel, čeprav bi si to zaslužil: prikazuje namreč neverjetne težave študentke književnosti v Franciji še v 60. letih, ko so ženske zaradi splava umirale ali odhajale v zapor. Scenarij je nastal na podlagi (v slovenščino še neprevedenih) spominov francoske pisateljice Annie Ernaux:

Film sem ustvarila, spodbujena z jezo, tudi z željo, s pogumom in vztrajnostjo, s srcem in glavo. Hotela sem, da je Dogodek izkušnja, ki jo doživimo v koži mlade junakinje; da se vprašamo, ali bi jo sami zmogli; na snemanju sem si vedno rekla, ne glejmo Anne, bodimo Anne.

Svetovna premiera novega Jamesa Bonda s tedaj, ko se je ves svet pogreznil v primež epidemije, morda preveč morbidnim podnaslovom Ni čas za smrt, je bila večkrat prestavljena. Zgodila se je šele septembra. Uspeh novega dela Bondove in potem še Spidermanove franšize ob koncu leta 2021 kaže, da uspešnice tudi v času pandemije v kino lahko pritegnejo množice. Med filmi, ki so svetovno premiero doživeli v Benetkah, in se potem povzpeli med priljubljene leta, je tudi Dune: Peščeni planet režiserja Denisa Villeneuvea.

Na drugi strani imajo manj vidni umetniški filmi svoje zvesto in izobraženo občinstvo, ki se kinoizkušnji noče odpovedati. Silvestrski projekciji v ljubljanskem Kinodvoru ponujata dva takšna izstopajoča naslova leta 2021: Vzporedni materi Pedra Almodóvarja in Francosko depešo Wesa Andersona. Z izzvenevanjem pandemije v prihodnjem obdobju se utegne odviti celo nasproten trend ponovnega odkrivanja čarov izkustveno bogatejše kinoprojekcije.


21.11.2019

Kronika LIFFa: Bog obstaja, ime ji je Petrunija, Dnevnik Diane Budisavljević, Nesresčniki, O neskončnosti

Predstavljamo dva odlična filma, ki sta tudi slovenski koprodukciji. Prvega podpisuje makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska. Scenarij za njen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija izhaja iz resničnega dogodka. Drugi koprodukcijski film je posnela mlada hrvaška režiserka Dana Budisavljević – z Dnevnikom Diane Budisavljević je že poleti dvignila na noge puljsko Areno in postala zmagovalka festivala. Poseben filmski univerzuma maestra Roya Anderssona pa povzema film O neskončnosti, ki je sestavljen iz kratkih, tudi zelo duhovitih vinjet o stiskah in srečah našega vsakdana. Ali kot pravi eden izmed likov v filmu - Glavno je, da smo živi, se vam ne zdi?!


20.11.2019

Kronika Liffa, 20. 11. 2019

Jaz sem Frenk, O, čudovita noč, Marianne in Leonard: Ljubezenske pesmi.


19.11.2019

Kronika Liffa, 19. 11.

Razbijalka sistema, Resnica, Obtožujem!


18.11.2019

Kronika Liffa, 18.11. 2019

Po projekcijah na sarajevskem festivalu je še Liffe najbolj radovednim pokazal prva dela nove domače kriminalne serije Jezero; v jesenske kostanjeve gozdove, med suho listje in ježice, v magijo skrajnega slovenskega zahoda gledalca odpelje film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, prvenec Gregorja Božiča. Ken Loach pa je izhodišče svoje nove filmske zgodbe Med tem ko vas ni bilo postavil v Newcastle, kjer družina sanja o svojem stanovanju.


15.11.2019

Abel Ferrara

Liffe je v sredo odprl avtobiografski film Abela Ferrare, ki zadnja leta živi in ustvarja v Rimu. Willem Dafoe, ki je upodobil že Piera Paola Pasolinija v prejšnjem avtorjevem filmu, je v filmu Tommaso odigral režiserja samega, njegova resnična žena in hči sta odigrali sami sebe. Ferrari, ki si je ustvaril ime predvsem z vrsto žanrskih filmov, ki so postali kultni, na primer s Tatovi teles in z Angelom maščevanja, je na festivalu namenjena sekcija Posvečeno. Tesa Drev se je srečala z režiserjem.


15.11.2019

Retrospektiva kubanskega filma

Retrospektivni del Liffa je posvečen belgijsko-francoski cineastki Agnes Varda in njeni več kot 60 let trajajoči ustvarjalni poti, ki je usodno zaznamovala filmsko razmišljanje mnogih, ki so prišli za njo. Letos preminula Varda je snemala na vseh koncih sveta. Njena zvedavost jo je vodila do Kube, kjer je pred kamero postavila Fidela Castra. Zvedavost pa je vodila tudi programskega direktorja Liffa Simona Popka, ki je pripravil prvi celovitejši pregled kubanskega filma pri nas. Liffovo retrospektivo kubanskega filma predstavlja Denis Valič.


14.11.2019

Kronika Liffa, 14. 11. 2019

Tekmovalna sekcija Perspektive po štirih včerajšnjih danes ponuja še dva filma, Ray in Liz ter Razbijalka sistema. Pri tej gre za pretresljiv prikaz nezmožnosti prilagoditve devetletne deklice z vedenjsko motnjo, prežet pa je z neprizanesljivo šokantnostjo in toplo človečnostjo. V nasprotju z Ljubljano si bodo gledalci v Novem mestu lahko že danes ogledali film Medtem ko vas ni bilo angleškega režiserja Kena Loacha, ki v filmu znova načenja osrednjo temo številnih svojih filmov – delavsko izkoriščanje. Najbolj dejaven iz romunskega novega vala pa je očitno Corneliu Porumboiu, ki se po lanskem dokumentarcu Neskončni nogomet letos že predstavlja z novim filmom, tokrat igranim – Žvižgači. Gre za izvirno interpretacijo kriminalnega žanra, ki ga je avtor v svojem značilnem slogu obarval komično.


13.11.2019

Začenja se jubilejni 30. Ljubljanski filmski festival

Nocoj se v Cankarjevem domu v Ljubljani začenja najbolj pričakovani filmski dogodek leta, Liffe. Organizatorji na jubilejnem 30. ljubljanskem filmskem festivalu pričakujejo milijontega obiskovalca. V šestih ljubljanskih kinih in še v treh v Mariboru, Novem mestu in Celju bodo do 24. novembra zavrteli 97 celovečernih in 18 kratkih filmov.


13.11.2019

Kronika Liffa, 13. 11. 2019

Liff se začenja in sicer že tridesetič po vrsti. Prvih 18 let ga je vodila Jelka Stergel. Kot je dejala v Arsovem forumu, ki bo na sporedu jutri ob 14.05 na Tretjem, je danes ponosna, da je festival uspel predstaviti najboljše filmske avtorje že na njihovih začetkih ...


12.11.2019

100 let od rojstva Franceta Štiglica

Na današnji dan pred 100 leti se je rodil France Štiglic, avtor 15ih igranih celovečercev, med katerimi je tudi prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji iz leta 1948, ter avtor vrste kratkih, dokumentarnih filmov in petih televizijskih nadaljevank. Že oktober je bil v Slovenski kinoteki posvečen retrospektivi njegovih del, še do petka je v teku 1. Slovenski teden filma, namenjen filmski vzgoji, v središču katerega je prav tako Štiglic, danes pa bo v Kranju na ogled njegov na novo digitalno restavriran film Tistega lepega dne. Poroča Tesa Drev.


05.11.2019

Pred prenosom 2. koncerta Sozvočje svetov

Poslušajte pogovora z umetnostno zgodovinarko Saro Müller in s kitaristom Makom Grgićem.


05.11.2019

Tibor Mihelič Syed: "Navedbe so bile iztrgane iz konteksta"

O polemiki, ki je zadnje tedne zaposlovala gledališko javnost. Potem ko je 19. oktobra novinar Peter Rak v časniku Delo opozoril, da naj bi Slovensko mladinsko gledališče zadnjih letih izgubilo polovico zvestega občinstva, umetniški ansambel pa naj bi bil razdeljen, se je danes odzvalo še vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča in ovrglo navedbe iz članka. Urban Tarman.


22.10.2019

Festival Cellofest

V ponedeljek so v Mestnem muzeju v Ljubljani nastopili violončelista Marco Testori in Gregor Fele ter čembalist Domen Marinčič. Glasbeniki so nastopili v okviru festivala Cellofest in izvedli program baročnih skladb za dva violončela in čembalo. Prispevek Marka Šetinca.


23.10.2019

Prenovljen Muzej sodobne umetnosti v New Yorku

V ponedeljek se je po štirih mesecih prenovitvenih del znova odprl Muzej sodobne umetnosti v New Yorku. S 450 milijonov dolarjev vrednim projektom je muzej razširil razstavne površine za tretjino. Prispevek ameriškega dopisnika Andreja Stoparja.


19.10.2019

Frankfurtski knjižni sejem: digitalno je stopilo korak nazaj, vendar vztrajno stopa naprej

V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.


18.10.2019

Frankfurtski knjižni sejem: pogovor z Dragom Jančarjem

V slovenskem programu izstopa gostovanje Draga Jančarja na enem izmed najuglednejših prizorišč frankfurtskega sejma, tako imenovani Modri zofi, ki ga sooblikujejo štirje medijski partnerji. Pogovor je tekel o romanu In ljubezen tudi, ki se je v septembru znašel na samem vrhu lestvice avstrijske radiotelevizije ORF. Aleksander Čobec je Draga Jančarja povabil pred mikrofon tik pred njegovim današnjim nastopom v Frankfurtu.


16.10.2019

Frankfurt - pogovor Miha Kovač

V Frankfurtu poteka mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Na njem se predstavlja okoli 7500 razstavljavcev iz 109 držav, častna gostja je Norveška. Med osrednjimi gosti sejma je nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk. Več pa Aleksander Čobec v pogovoru z Miho Kovačem, profesorjem bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti.


30.09.2019

“Avstrijski Van Gogh”

»Avstrijski  Van Gogh« je krilatica, s katero so kritiki označili Richarda Gerstla, ki danes velja za prvega avstrijskega ekspresionista. Pretekli konec tedna so v dunajskem Leopoldovem muzeju odprli razstavo, ki tega sopotnika Egona Schieleja, Oskarja Kokoschke ter Gustava Klimta predstavlja v širšem kontekstu. Več o razstavi, ki bo odprta do dvajsetega januarja prihodnje leto, pa Gregor Podlogar.


23.09.2019

FSF 2019

Sklenil se je Festival slovenskega filma v Portorožu. Prikazanih je bilo 106 filmov, 57 v tekmovalnem programu. Festival je izzvenel v znamenju poziva tako nagrajenega režiserja Gregorja Božiča kot žiranta Roka Bička, da dobri filmi zahtevajo dobre pogoje dela, s tem sta spomnila na obljubo slovenske politike na Odboru za kulturo DZ, da je slovenskemu filmu potrebno do leta 2022 zvišati sredstva na 11 milijonov evrov. Matej Juh:


23.09.2019

Marina Abramović: Čistilec

V beograjskem Muzeju sodobne umetnosti so odprli dolgo pričakovano retrospektivo ikone performansa Marine Abramović. Umetnica, ki je medtem postala svetovna zvezda, se s postavitvijo z naslovom Čistilec, nekakšno retrospektivo svojega ustvarjanja, čeprav sama tega izraza ne mara, po 44-ih letih vrača v rojstvo mesto. Razstava je premiero doživela leta 2017 na Švedskem, v Oslu jo je obiskala srbska premierka in takrat Marino Abramović povabila v Srbijo, ki je tako sedma država, kjer si je dela mogoče ogledati. In v Beogradu, pravijo organizatorji in obiskovalce, presega dosedanje postavitve.


Stran 91 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov