Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razstava Serendipitously dokumentira umetničino iskanje izgubljenih predmetov in gledalca povabi, naj v računalniški igrici to počne tudi sam
Kadar kaj izgubimo, se pogosto odpravimo po poti, po kateri smo se gibali, vse do točke, ko smo predmet, kot se spominjamo, še imeli pri sebi. Po takih poteh drugih ljudi se je v New Yorku odpravila umetnica Lene Lekše, ki si je zadala nalogo, da bo iskala izgubljene predmete. Na spletni strani Craigslist je med oglasi, s katerimi so ljudje iskali izgubljeno, izbrala še posebno zanimive in se odpravila po ulicah, po katerih so šli lastniki teh predmetov. Projekt zdaj predstavlja na razstavi Serendipitously v Centru in galeriji P74 v Ljubljani.
Lene Lekše je v New York odpotovala v okviru nagrade skupine OHO, ki omogoča dvomesečno rezidenco – v tem času je mesto nekoliko spoznala, a bila po svojih besedah tam še vedno turistka. Zato se je odločila, da ga razišče na prav poseben način, z iskanjem izgubljenih predmetov. Šla je po poteh, na katerih so neznanci izgubili predmet, in tako odkrivala ulice, na katerih se sicer ne bi nikoli znašla. Sledila je njihovim vsakdanjim potem – kam gredo v trgovino, kam v park, v službo in podobno – in se torej približala njihovi izkušnji mesta, na drugi strani pa se je postavila v vlogo detektiva. Najprej je tako razmišljala, da bi svoj projekt predstavila s filmom in se poigrala z žanrom detektivke, a se je nato odločila, da bo ob razstavljeni dokumentaciji obiskovalca povabila k igranju preproste računalniške igre, v kateri, podobno kot je počela sama, išče izgubljene predmete. Pri tem ga mesto pogosto zamoti in bolj kot cilj postanejo pomembne pot in izkušnje, ki jih ponuja mesto.
New York je zelo filmsko, skoraj fiktivno mesto, v naših mislih ostajajo njegove številne filmske in televizijske uprizoritve, pravi Lene Lekše, ki v svojem delu pogosto prepleta realnost in fikcijo. Tako je tudi svet v računalniški igrici, po katerem se premika obiskovalec, zmes njene izkušnje in fiktivnih zgodb. New York je gotovo eno najbolj raznovrstnih in vrvečih mest, njegovi predeli se med seboj močno razlikujejo in to kažejo tudi izgubljeni predmeti.
Lene Lekše v svojem delu ohranja igrivost in nagovarja radovednost v gledalcu, pa menijo v ljubljanskem Centru in galeriji P74, v kateri bo razstava na ogled še do 2. februarja.
Razstava Serendipitously dokumentira umetničino iskanje izgubljenih predmetov in gledalca povabi, naj v računalniški igrici to počne tudi sam
Kadar kaj izgubimo, se pogosto odpravimo po poti, po kateri smo se gibali, vse do točke, ko smo predmet, kot se spominjamo, še imeli pri sebi. Po takih poteh drugih ljudi se je v New Yorku odpravila umetnica Lene Lekše, ki si je zadala nalogo, da bo iskala izgubljene predmete. Na spletni strani Craigslist je med oglasi, s katerimi so ljudje iskali izgubljeno, izbrala še posebno zanimive in se odpravila po ulicah, po katerih so šli lastniki teh predmetov. Projekt zdaj predstavlja na razstavi Serendipitously v Centru in galeriji P74 v Ljubljani.
Lene Lekše je v New York odpotovala v okviru nagrade skupine OHO, ki omogoča dvomesečno rezidenco – v tem času je mesto nekoliko spoznala, a bila po svojih besedah tam še vedno turistka. Zato se je odločila, da ga razišče na prav poseben način, z iskanjem izgubljenih predmetov. Šla je po poteh, na katerih so neznanci izgubili predmet, in tako odkrivala ulice, na katerih se sicer ne bi nikoli znašla. Sledila je njihovim vsakdanjim potem – kam gredo v trgovino, kam v park, v službo in podobno – in se torej približala njihovi izkušnji mesta, na drugi strani pa se je postavila v vlogo detektiva. Najprej je tako razmišljala, da bi svoj projekt predstavila s filmom in se poigrala z žanrom detektivke, a se je nato odločila, da bo ob razstavljeni dokumentaciji obiskovalca povabila k igranju preproste računalniške igre, v kateri, podobno kot je počela sama, išče izgubljene predmete. Pri tem ga mesto pogosto zamoti in bolj kot cilj postanejo pomembne pot in izkušnje, ki jih ponuja mesto.
New York je zelo filmsko, skoraj fiktivno mesto, v naših mislih ostajajo njegove številne filmske in televizijske uprizoritve, pravi Lene Lekše, ki v svojem delu pogosto prepleta realnost in fikcijo. Tako je tudi svet v računalniški igrici, po katerem se premika obiskovalec, zmes njene izkušnje in fiktivnih zgodb. New York je gotovo eno najbolj raznovrstnih in vrvečih mest, njegovi predeli se med seboj močno razlikujejo in to kažejo tudi izgubljeni predmeti.
Lene Lekše v svojem delu ohranja igrivost in nagovarja radovednost v gledalcu, pa menijo v ljubljanskem Centru in galeriji P74, v kateri bo razstava na ogled še do 2. februarja.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov