Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Razstava v Cankarjevem domu razkriva različne poglede na kožo – vse od njene površine pa do družbene vloge
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Razstava v Cankarjevem domu razkriva različne poglede na kožo – vse od njene površine pa do družbene vloge
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Vsebine Programa Ars
Nevidna in vidna povezljivost ter povezanost med sodobnimi tehnologijami in naravnim okoljem, med posameznikom in družbo, se dandanašnji dozdevajo nekaj samoumevnega. Vendar projekti onkraj fizičnega in zgolj vidnega še vedno odpirajo nekatera vprašanja. Na takšna so skušali odgovoriti udeleženci okrogle mize, ki je potekala na spletu znotraj projekta "konS". Njegov namen je vzpostavitev boljših pogojev za vzdrževanje in razvoj sodobne raziskovalne umetnosti v Sloveniji. Spletne okrogle mize z naslovom "Sodelovanje umetnosti v inovacijah za prihodnost" so se udeležili, Marko Hren iz Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, dr. Dragica Marinič iz Štajerske gospodarske zbornice, Miha Ciglar iz podjetja Ultrasonic, Darko Šuman iz podjetja Plastika Skaza ter dr. Peter Purg iz Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Prispevek je pripravila Aleksandra Saška Gruden. foto: projekt konS
28. novembra 2020 je minilo natanko 50 let odkar je bila ustanovljena založba ZKP Radiotelevizije Slovenija, nekdaj imenovana Založba kaset in plošč, danes Založba kakovostnih programov. Ob tej priložnosti bomo v današnji posebni oddaji, posvečeni tej obletnici, predstavili delovanje založbe in njen pomen za ohranjanje kakovostnih programov na nosilcih zvoka. V studiu gostimo Mojco Menart, muzikologinjo in vodjo založniške dejavnosti založbe ZKP in Žarka Ignjatovića, kitarista, ki je pri tej založbi izdal več plošč. Na telefonski zvezi v oddaji sodelujeta tudi skladateljica Nina Šenk in doktor muzikologije, skladatelj in glasbeni kritik, Gregor Pompe. Vabljeni k poslušanju.
Neveljaven email naslov