Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nagrada združenja kritikov FIPRESCI je šla v roke kitajskega režiserja Gaa Linyanga za prvenec z naslovom Ljubiti ponovno.
Že enainpetdeseti mednarodni rotterdamski filmski festival po vrsti je v sredo nagradil najboljše filmske izdelke po mnenju žirij, ki pa jih gledalci letos zaradi pandemije gledajo po spletu. Osrednji tekmovalni programski sklop filmov, ki tekmujejo za tigre, je zamišljen kot spodbuda inovativnemu in pustolovskemu duhu nadobudnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta, ki predstavljajo svoj prvi ali drugi celovečerni film. Svojega favorita je v tem sklopu izbirala tudi mednarodna kritiška žirija FIPRESCI, katere članica je bila slovenska kritičarka in urednica revije Ekran, Ana Šturm. Povprašali smo jo po vtisih.
Film Ljubiti ponovno je prejel tudi posebno nagrado velike žirije, drugo posebno nagrado pa je prejel film Morgane Dziurle-Petit, Eksces bo naša odrešitev. Ta je pravzaprav celovečerna različica kratkega filma z istim naslovom, ki smo ga pred leti že lahko videli na festivalu kratkega filma FeKK. Zdaj pa k zmagovalcu.
Eami v jeziku etnične skupine Ajoreo pomeni »gozd«, pa tudi »svet«. Staroselci Ajoreo-Totobiegosode ne razlikujejo med naravo in svetom, saj so drevesa, živali in rastline, ki jih že stoletja obkrožajo, vse, kar poznajo. Žal pa živijo na območju, kjer je krčenje gozdov najhitrejše na planetu. Paragvajska režiserka Paz Encina je prisluhnila pričevanjem staroselske skupnoste in na podlagi tega posnela sanjski, magično-realistični film o deklici po imenu Eami. Potem ko je njena vas uničena in njena skupnost razpade, Eami, ki pooseblja ptičjega boga, tava po deževnem gozdu, ki ji kmalu ne bo več dajal zavetja. Glavna žirija je film nagradila, saj kot so zapisali, filmska pripoved uspešno združuje vizualno, politično in poetično ter osvetljuje uničevanje staroselskih skupnosti po vsem svetu, zato pa ima moč, da gledalce predrami. Poslušajmo, kako je režiserka prišla do zamisli za film in zakaj bi lahko rekli, da je film pravzaprav skupnostni filmski izdelek.
To staroselsko skupnost sem poznala že od prej, saj sem se že pred kakšnimi petindvajsetimi leti pri njih ukvarjala z novinarskim projektom. Takrat sem jih spoznala in izvedela več o njih ter potem o njih pripravila manjši novinarski dokumentarni film. S tem filmom pa sem si želela posneti konvencionalno ljubezensko zgodbo. Prijatelj mi je povedal za res zanimivo, o dveh bratih, ki se dogaja v skupnosti Ajoreo. Ta zgodba se mi je zdela čudovita, obsedla me je in želela sem jo posneti. Nato sem se odpravila v skupnost, da bi se z njimi o tem pogovorila. Zanjo so vedeli, niso pa želeli, da bi jo posnela. Rekli so mi, da je zanje ljubezen nekaj drugega. Vprašala sem jih, kaj, in odgovorili so: Ljubezen je to, kar počnemo zdaj. Da smo skupaj, da se lahko pogovarjamo in si delimo besede. Potem sem jih, zgolj iz radovednosti, vprašala, kaj bi oni želeli, da bi posnela. Rekli so mi, da bi hoteli pripoved o tem, kako je biti daleč stran od svojega doma. Pomislila sem, da je to tisto, o čemer ves čas razmišljam: o izgnanstvu, o diaspori, o izgubi. In takrat sem začutila, da mi je ta film preprosto usojen. Potem sem začela delati skupaj z njimi in pustila sem, da me na ustvarjalni poti vodijo želje skupnosti.
Rotterdamski filmski festival bo na spletu za gledalce na Nizozemskem potekal še vse do nedelje, ko bo razglašen tudi zmagovalec občinstva.
Nagrada združenja kritikov FIPRESCI je šla v roke kitajskega režiserja Gaa Linyanga za prvenec z naslovom Ljubiti ponovno.
Že enainpetdeseti mednarodni rotterdamski filmski festival po vrsti je v sredo nagradil najboljše filmske izdelke po mnenju žirij, ki pa jih gledalci letos zaradi pandemije gledajo po spletu. Osrednji tekmovalni programski sklop filmov, ki tekmujejo za tigre, je zamišljen kot spodbuda inovativnemu in pustolovskemu duhu nadobudnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta, ki predstavljajo svoj prvi ali drugi celovečerni film. Svojega favorita je v tem sklopu izbirala tudi mednarodna kritiška žirija FIPRESCI, katere članica je bila slovenska kritičarka in urednica revije Ekran, Ana Šturm. Povprašali smo jo po vtisih.
Film Ljubiti ponovno je prejel tudi posebno nagrado velike žirije, drugo posebno nagrado pa je prejel film Morgane Dziurle-Petit, Eksces bo naša odrešitev. Ta je pravzaprav celovečerna različica kratkega filma z istim naslovom, ki smo ga pred leti že lahko videli na festivalu kratkega filma FeKK. Zdaj pa k zmagovalcu.
Eami v jeziku etnične skupine Ajoreo pomeni »gozd«, pa tudi »svet«. Staroselci Ajoreo-Totobiegosode ne razlikujejo med naravo in svetom, saj so drevesa, živali in rastline, ki jih že stoletja obkrožajo, vse, kar poznajo. Žal pa živijo na območju, kjer je krčenje gozdov najhitrejše na planetu. Paragvajska režiserka Paz Encina je prisluhnila pričevanjem staroselske skupnoste in na podlagi tega posnela sanjski, magično-realistični film o deklici po imenu Eami. Potem ko je njena vas uničena in njena skupnost razpade, Eami, ki pooseblja ptičjega boga, tava po deževnem gozdu, ki ji kmalu ne bo več dajal zavetja. Glavna žirija je film nagradila, saj kot so zapisali, filmska pripoved uspešno združuje vizualno, politično in poetično ter osvetljuje uničevanje staroselskih skupnosti po vsem svetu, zato pa ima moč, da gledalce predrami. Poslušajmo, kako je režiserka prišla do zamisli za film in zakaj bi lahko rekli, da je film pravzaprav skupnostni filmski izdelek.
To staroselsko skupnost sem poznala že od prej, saj sem se že pred kakšnimi petindvajsetimi leti pri njih ukvarjala z novinarskim projektom. Takrat sem jih spoznala in izvedela več o njih ter potem o njih pripravila manjši novinarski dokumentarni film. S tem filmom pa sem si želela posneti konvencionalno ljubezensko zgodbo. Prijatelj mi je povedal za res zanimivo, o dveh bratih, ki se dogaja v skupnosti Ajoreo. Ta zgodba se mi je zdela čudovita, obsedla me je in želela sem jo posneti. Nato sem se odpravila v skupnost, da bi se z njimi o tem pogovorila. Zanjo so vedeli, niso pa želeli, da bi jo posnela. Rekli so mi, da je zanje ljubezen nekaj drugega. Vprašala sem jih, kaj, in odgovorili so: Ljubezen je to, kar počnemo zdaj. Da smo skupaj, da se lahko pogovarjamo in si delimo besede. Potem sem jih, zgolj iz radovednosti, vprašala, kaj bi oni želeli, da bi posnela. Rekli so mi, da bi hoteli pripoved o tem, kako je biti daleč stran od svojega doma. Pomislila sem, da je to tisto, o čemer ves čas razmišljam: o izgnanstvu, o diaspori, o izgubi. In takrat sem začutila, da mi je ta film preprosto usojen. Potem sem začela delati skupaj z njimi in pustila sem, da me na ustvarjalni poti vodijo želje skupnosti.
Rotterdamski filmski festival bo na spletu za gledalce na Nizozemskem potekal še vse do nedelje, ko bo razglašen tudi zmagovalec občinstva.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov