Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov